Zgodovina Ustanovitev

Natančen datum gradnje templja ni znan in je predmet razprav. Prevladujoče mnenje je, da je bil zgrajen leta 77, v času vladavine armenskega kralja Tiridata I. Datum so izračunali na podlagi grškega napisa, ki ga je umetnik Martiros Saryan odkril julija 1945 na pokopališču Garni, prinesen iz bližnjega vodnega mlina. Tiridatovo Sonce (Helios Tiridates) se imenuje po ustanovitelju templja [1]. Sledeč sliki napisa, ki stoji danes v bližini templja, je besedilo rekonstrukcija zgodovinarja Ašota G. Abrahamiana [2], angleški prevod Jamesa R. Russella [3], alternativni prevod Poghos Ananian, kot ga navaja Vrej Nersessian.[4]

Slika Grški tekst Prevod Alternativni prevod  
  Ἣλιος Τιριδάτης [ὁ μέγας]
μεγάλης Ἀρμενίας ἄνα[κτος] ὡς δεσπότης. Αἴκτισε ναΐ[διον] βασιλίσ[σ]α τὸν ἀνίκητον κασ[ιν ἐνι] αιτούς. Αι. Τῆς βασιλεί[ας αὐτου με[γαλείας]. Ὑπὸ ἐξουσίᾳ στεγάν[ου] λίτουργος τῷ μεγάλῳ σπ[ῆι εὔχεσθε] μετὰ ματήμι καὶ εὐχαρ[ιστίαν εὐχήν] τοῦ μαρτυρίου. Tiridatovo Sonce iz Velike Armenije, gospodar kot despot, je zgradil tempelj za kraljico; nepremagljivi ...
v enajstem letu svojega vladanja.
... Ali lahko duhovnik v veliko jamo (?) pod zametki (zaman) ( ?) priča priče in hvala. Bog sonca Tiridates, nesporni kralj Velike Armenije, je zgradil tempelj in nepredstavljivo trdnjavo v enajstem letu svojega vladanja, ko je bil Mennieay hazarapet [poveljnik tisočaka] in Amateay je bil sparapet [poveljnik].

Večina učenjakov zdaj pripisuje napis Tiridatu I. Glede na to, da napis pravi, da je bil tempelj zgrajen v enajstem letu vladavine Tiridata I., je bil tempelj dokončan leta 77 našega štetja. Datum je vezan predvsem na obisk Tiridata I. v Rimu leta 66. našega štetja, kjer ga je okronal rimski cesar Neron. Za obnovo mesta Artaxata, ki ga je uničil rimski general Gnaeus Domitius Corbulo, je Neron dal Tiridatu 50 milijonov drahem in mu zagotovil rimske obrtnike. Po vrnitvi v Armenijo je Tiridat začel velik projekt obnove, ki je vključeval obnovo utrjenega mesta Garni. V tem obdobju se domneva, da je bil zgrajen tempelj. [5]

Tempelj običajno pripisujej bogu Mihru [6], bogu sonca v armenski mitologiji pod vplivom zaratustrstva in enakovreden Mitri. Tiridati so tako kot drugi armenski monarhi Mihra smatrali za svojega zavetnika. Nekateri učenjaki trdijo, da je glede na zgodovinski kontekst, med katerim je bil tempelj zgrajen, tj. po vrnitvi iz Rima kot kralj, naravno, da je Tiridat tempelj posvetil svojemu bogu zavetniku. Poleg tega so bile odkrite skulpture iz belega marmorja bikovskih kopit približno 20 metrov od templja, ki bi lahko bili ostanki skulpture boga Mihra, ki je bil pogosto prikazan v boju z bikom.[7]

Možne teorije

Aršak Fetvadjian je tempelj opisal kot »zgradbo rimskega sloga za panteistični kult idola, ki je bil moden v dneh Arsakidov«.[8] Leta 1950 je Kamilla Trever poročala, da se je v skladu z drugačno razlago obstoječe literature in dokazov, ki jih prinašajo kovanci, postavitev templja začela leta 115 našega štetja. Izgovor za njegovo gradnjo bi bila razglasitev rimske province Armenije, v templju pa bi bil nameščen Trajanov kip.[9]

Alternativna teorija, ki jo je leta 1982 predlagal Richard D. Wilkinson, kaže, da je stavba grobnica, verjetno zgrajena okoli leta 175. Ta teorija temelji na primerjavi grško-rimskih zgradb zahodne Male Azije (npr. Spomenik Nereid, Mavzolej v Beleviju, Mavzolej v Halikarnasu), odkritje bližnjih grobov, ki segajo približno v tisti čas in odkritje nekaj marmornih kosov azijskega sarkofaga. Wilkinson poleg tega navaja, da ni neposrednih dokazov, ki bi strukturo povezovali z Mitro ali Mihrom, in da se grški napis, ki je bil pripisan Tiridatu I., verjetno nanaša na nekdanjo trdnjavo na mestu Garni in ne na kolonadno strukturo, ki se zdaj imenuje tempelj v Garniju. Opozarja tudi, da je malo verjetnosti, da bi poganski tempelj preživel uničenje med armenskim sprejetjem krščanstva v 4. stoletju, ko so bili porušeni vsi drugi takšni templji. Wilkinson namiguje, da je zgradba lahko grobnica, postavljena v čast enega od romaniziranih armenskih kraljev iz poznega 2. stoletja. [10]

James R. Russell meni, da je zgradba tempelj Mihra neutemeljen. Russell je tudi skeptičen, da se napis nanaša na tempelj.[11]

Krščansko obdobje

V začetku 4. stoletja, ko je armenski kralj Tiridat III. sprejel krščanstvo kot državno vero, so bila uničena praktično vsa znana poganska mesta čaščenja. Tempelj Garni je edina poganska, helenistična in grško-rimska struktura, ki je preživela množično uničenje. Še vedno ni znano, zakaj je bil tempelj oproščen uničenja, vendar filozof Grigor Tananyan trdi, da ga je njegov status 'umetniške mojstrovine' morda rešil pred uničenjem. Robert H. Hewsen je predlagal, da je bil razlog, da ni bil uničen, ker ni bil tempelj, temveč grobnica od Rima imenovanega kralja Armenije. Opozoril je tudi, da je bila v 7. stoletju zgrajena cerkev tik ob njem in ne na njenem mestu.

Mojses Korenaci je trdil, da je znotraj trdnjave Garni za Kosrovidukhto, sestro Tiridata III., zgrajena poletna hiša. Ker se je namen spremenil, je tempelj doživel nekaj sprememb. Žrtveni oltarji na zunanji strani templja in kultni kip v celi so bili odstranjeni. Odprtina v strehi je bila zaprta. Odstranjene so bile tudi kamnite konstrukcije za odstranjevanje vode s strehe, medtem ko so vhod templja preoblikovali in prilagodili bivanju.[12]

Na stenah templja je vrsta arabskih grafitov, datiranih med 9. in 10. stoletjem. Na vhodni steni templja je tudi armenski napis. Leta 1291 ga je zapustila Garnijska princesa Košak, vnukinja Ivane Zakarjan (poveljnik gruzijsko-armenskih sil v zgodnjem 13. stoletju) in Košakin sin Amir Zakare. Govori o oprostitvi prebivalstva Garnija od davkov v obliki vina, koz in ovc. Simeon Aparan, pesnik in vzgojitelj, je zadnji zapisal o templju pred razpadom v svoji pesmi iz leta 1593 z naslovom »Ogorčenje na Trdatovem prestolu« («Ողբանք ի վերայ թախթին Տրդատայ թագաւորին»).[13]

Propad

Celotna kolonada templja se je podrla v uničujočem potresu 4. junija 1679 [14], katerega epicenter je bil, po mnenju mnogih učenjakov, v soteski Garnija. [48] Večina originalnih elementov je ostala raztresena na mestu, kar je omogočilo obnovo stavbe. Kar 80% originalnih zidanih in okrasnih frizov je bilo na mestu do konca 1960-ih.[15]

Evropski popotniki so tempelj omenili v svojih delih že v 17. stoletju. Jean Chardin (1673, ki je pred potresom obiskal Armenijo) in James Morier (1810-ih) sta to napačno opisala prek lokalnih obveščevalcev, saj tega mesta dejansko nikoli nista obiskala. Po obisku Roberta Ker Porterja so domačini imenovali trdnjavo Tackt-i-Tiridate ('Tiridatov prestol' v perzijščini). Porter je tisto, kar je videl, opisal tako: »zmeden kup čudovitih fragmentov; stebri, arhitravi, kapiteli, frizi, vsi so se pomešali v porušen nered«.[6][16] Še en Evropejec, ki je obiskal in dokumentiral ruševine templja, je bil DuBois de Montpereux, ki je trdnjavo označil za Takh Terdat. V svoji knjigi iz leta 1839 je predlagal načrt obnove.

Rekonstrukcija

Prvi znani predlog za rekonstrukcijo templja je podal arheolog Aleksej Uvarov na petem vseruskem arheološkem kongresu leta 1880. Predlagal je, da se njegovi kamni preselijo v Tiflis (v Gruziji) in tam rekonstruirajo po načrtu de Montpereuxa. Lori Katčadourijan je predlagal, da bi lahko načrt »razumeli kot poskus sooblikovanja armenske rimske preteklosti v slavo Rusije s preselitvijo njenega najbolj ikoničnega spomenika v najbližje upravno središče«.[17] Guverner Erevana, ki navaja tehnično težave, ni izvedel načrta.

V naslednjih desetletjih so tempelj proučevali učenjaki, kot so Nikoghajos Buniatjan, Babken Arakeljan in Nikolaj Tokarskij. V letih 1909–11 med izkopavanjem, ki ga je vodil Nicholas Marr, niso bile odkrite ruševine templja. Buniatjan si je prizadeval za obnovo templja v 1930-ih.

Leta 1949 je Armenska akademija znanosti začela večja izkopavanja lokacije trdnjave Garni, ki jih je vodil Babken Arakeljan. Arhitekturni zgodovinar Aleksander Sahinijan se je osredotočil na sam tempelj. Načrt obnove templja je sovjetska armenska vlada potrdila šele skoraj dvajset let pozneje, 10. decembra 1968. Skupina, ki jo je vodil Sahinijan, je začela obnovitvena dela januarja 1969. Dokončana so bila do leta 1975 [18], skoraj 300 let po tem, ko je bil porušen v potresu. Tempelj je bil skoraj v celoti obnovljen z uporabo originalnih kamnov, razen manjkajočih kosov, ki so bili napolnjeni s slepimi kamni, ki naj bi bili zlahka prepoznavni. Leta 1978 je bil nedaleč od templja postavljen spomenik, posvečen Sahinjanu.

↑ Russell 1987, str. 269. ↑ Abrahamian 1947, str. 66. ↑ Russell 1987, str. 269-270. ↑ Ananian, Poghos (1994). "Գառնիի Յունարէն արձանագրութիւնը [The Greek inscription of Garni]". Bazmavep (armenščina). San Lazzaro degli Armeni: Mekhitarist Order. 152: 111. cited and translated in Nersessian 2001, p. 103 ↑ Tananyan 2014, str. 35. ↑ 6,0 6,1 Khatchadourian 2008, str. 252. ↑ Tananyan 2014, str. 39. ↑ Fetvadjian, Arshag (1964) [1958]. "Architecture in Armenia". V Kurkjian, Vahan (ur.). A History of Armenia. New York: Armenian General Benevolent Union of America. str. 426. ↑ Report by Kamilla Trever cited in Field, Henry; Price, Kathleen (1950). "Archaeological News, Russia". American Journal of Archaeology. 54 (4): 427. doi:10.2307/501010. JSTOR 501010. ↑ Wilkinson 1982, str. 221-244. ↑ Russell 1987, str. 270. ↑ Tananyan 2014, str. 32. ↑ Tananyan 2014, str. 44. ↑ Hakobyan, Tadevos (1979). Երևանի պատմությունը (1500–1800 ԹԹ.) [History of Yerevan (1500-1800)] (armenščina). Yerevan State University Press. str. 327. ↑ Lang 1970, str. 146. ↑ Porter 1821, str. 626. ↑ Khatchadourian 2008, str. 256. ↑ Donabédian, Patrick (2012). "Les architectes de l'Arm´enie m´edi´evale usaient-ils de dispositifs parasismiques ?". Revue des Études Arméniennes (francoščina): 172.