سنگ‌نوشته بیستون

( Behistunski napis )

Behistunski, Bistunski ali Bisutunski napis (sodobno perzijsko بیستون, staroperzijsko Bagastana – Božje mesto), trojezični napis na gori Behistun pri mestu Kermanšah v provinci Kermanšah v zahodnem Iranu.

Napis so izklesali v 6. stoletju pr. n. št. po naročilu kralja Dareja I. Velikega v obdobju med njegovim kronanjem za kralja Perzijskega cesarstva poleti 522 pr. n. št. in njegovo smrtjo v jeseni 486 pr. n. št.. Začenja se s kratko Darejevo avtobiografijo, v katero so vključeni tudi njegovimi predniki in rodbina. V drugem delu napisa so v časovnem zaporedju opisani dogodki po smrti Kira Velikega in njegovega sina Kambiza II., v katerih se je Darej I. v enem samem letu do decembra 521 pr. n. št. boril v 19 bitkah in zatrl več uporov po celem Perzijskem cesarstvu. Napis podrobno opisuje, da je upore po Kirovi in Kambizovi smrti sprožilo več nastopačev in njihovih pomagačev v raznih mestih po vsem cesarstvu, ki so razglasili neodvi...Preberite več

Behistunski, Bistunski ali Bisutunski napis (sodobno perzijsko بیستون, staroperzijsko Bagastana – Božje mesto), trojezični napis na gori Behistun pri mestu Kermanšah v provinci Kermanšah v zahodnem Iranu.

Napis so izklesali v 6. stoletju pr. n. št. po naročilu kralja Dareja I. Velikega v obdobju med njegovim kronanjem za kralja Perzijskega cesarstva poleti 522 pr. n. št. in njegovo smrtjo v jeseni 486 pr. n. št.. Začenja se s kratko Darejevo avtobiografijo, v katero so vključeni tudi njegovimi predniki in rodbina. V drugem delu napisa so v časovnem zaporedju opisani dogodki po smrti Kira Velikega in njegovega sina Kambiza II., v katerih se je Darej I. v enem samem letu do decembra 521 pr. n. št. boril v 19 bitkah in zatrl več uporov po celem Perzijskem cesarstvu. Napis podrobno opisuje, da je upore po Kirovi in Kambizovi smrti sprožilo več nastopačev in njihovih pomagačev v raznih mestih po vsem cesarstvu, ki so razglasili neodvisnost svojih kraljestev.

Darej samega sebe razglaša za zmagovalca v vseh bitkah v omenjenem obdobju in zasluge za svoje uspehe pripisuje milosti Ahura Mazde.

Na napisu so tri različice istega besedila, napisane s klinopisom v staroperzijskem, elamskem in babilonskem jeziku. Napis ima zato zelo podoben pomen kot Kamen iz Rosette, ki je bil ključ za razvozlanje pozabljenih hieroglifov.

Napis je približno 15 metrov visok in 25 metrov dolg. Vklesan je v apnenčasto steno kakšnih 100 metrov nad starodavno cesto, ki je povezovala babilonsko prestolnico Babilon z medijsko prestolnico Ekbatano. Staroperzijsko besedilo je napisano v 414 vrsticah v petih kolonah, elamsko v 593 vrsticah v osmih kolonah, babilonsko pa 112 vrsticah. Napis je okrašen z basreliefom Dareja I. v naravni velikosti, ki v znak svojega kraljevskega položaja nosi lok. Z levo nogo stoji na prsih na hrbtu ležečega moža, domnevno uzurpatorja Gaumata. Levo od Dareja stojita dva služabnika, desno od njega pa devet meter visokih človeških podob z zvezanimi rokami in vrvjo okoli vratu, ki predstavljajo pokorjena ljudstva. Nad njimi je Faravahar, ki blagoslavlja kralja. Izgleda, da sta bili po zaključku del napisu dodani še ena človeška podoba in Darejeva brada, ki je izklesana iz posebnega kamnitega bloka, pritrjenega na steno z železnimi klini, zalitimi s svincem.

Zgodovina

Po padcu perzijske Ahemenidske dinastije in njenih naslednikov je staroperzijska klinopisna pisava utonila v pozabo. Vsebina napisa se je pozabila in med ljudmi so začele krožiti samo njene izmišljene razlage. Čez nekaj stoletij napisa niso več pripisovali Dareju I., ampak so bili prepričani, da je iz časa vladavine Kozrava II. Parviza, enega od zadnjih sasanidskih kraljev, ki je vlada več kot tisoč let po Darejevi smrti (590-628 n. št.).

Napis in vrt pod njim je okoli leta 400 pr. n. št. omenil grški zdravnik in zgodovinar Ktezij iz Knida. Ktezij je napačno sklepal, da ga je "babilonska kraljica Semiramida posvetila Zevsu". Tacit je poleg napisa opisal tudi spomenike ob vznožju stene, med katerimi je bil celo Herakleju posvečen oltar. Kasnejša arheološka odkritja, med njimi kip, posvečen leta 148 pr. n. št., potrjujejo Tacitov opis. "Bagistanon" opisuje tudi Diodor Sicilski in trdi, da je delo kraljice Semiramide.

Legenda o gori Behistun (Bisutun), ki jo je okoli leta 1000 zapisal perzijski pesnik in pisatelj Firdusi v Knjigi kraljev (Šahnameh, zgodba o Kozravu in Širin), govori o Farhadu, ljubimcu Kozravove žene Širin. Širin so zaradi njenega greha izgnali, Farhad pa je moral za kazen odklesati toliko gore, da bi našel vodo. Če bi mu to uspelo, bi dobil dovoljenje za poroko s Širin. Po mnogih letih je Farhad odklesal polovico gore in našel vodo, potem pa mu je Kozrav povedal, da je Širin umrla. Farhad je besno vrgel sekiro po hribu navzdol, poljubil tla in umrl. Sekira je bila iz lesa granatnega jabolka. Na mestu, kjer je padla na tla, je zrasel grm z zdravilni granatnimi jabolki. Širin v resnici ni umrla in je po novici o Frahadovi smrti zelo žalovala.

Leta 1598 je napis videl Anglež Robert Sherley, ki je kot avstrijski diplomat obiskal Perzijo. Sherley in njegovo spremstvo so napačno sklepali, da je krščanskega izvora, njegov opis pa je vzbudil veliko pozornost zahodnoevropskih učenjakov.[1] Francoski general Gardanne je menil, da prikazuje Kristusa in njegovih dvanajst apostolov, Robert Ker Porter pa, da predstavlja Šalmanaserja Asirskega in izgubljena izraelska plemena. Okoli leta 1621 je Behistun obiskal italijanski raziskovalec Pietro della Valle.

E. Denison Ross, The Broadway Travellers: Sir Anthony Sherley and his Persian Adventure, Routledge, 2004, ISBN 0-415-34486-7.
Photographies by:
KendallKDown - CC BY-SA 3.0
Mahdimanavimvi - CC BY-SA 4.0
KendallKDown - CC BY-SA 3.0
Zones
Statistics: Position
23
Statistics: Rank
2938857

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
597243861Click/tap this sequence: 9115

Google street view

Where can you sleep near Behistunski napis ?

Booking.com
487.349 visits in total, 9.186 Points of interest, 404 Destinations, 34 visits today.