Zadnja večerja je poleg Mone Lize najbolj poznana slika Leonarda da Vincija. Freska v velikosti 460 × 880 cm se nahaja v dominikanskem samostanu ob cerkvi Santa Maria della Grazia v Milanu. Vtis razpadanja, ki ga je še vedno mogoče dobiti ob tej sliki, je v glavnem posledica Leonardovega poskusa, da bi pri njem njenem slikanju uporabili novo tehniko. Leonardo je skušal »Zadnjo večerjo« naslikati z mešanico olja in tempere, vendar slika ni mogla kljubovati vlagi, ki se je nabirala, in se je po koščkih luščila s stene.

Freska je da Vincijevo najpomembnejše delo iz njegovega milanskega obdobja. V nasprotju s tradicijo je izbral trenutek ob Zadnji večerji, ko Jezus sporoči svojim učencem, da ga bo eden izmed njih izdal. Značilne za skupino so najrazličnejše kretnje in izrazi obrazov, kakršni do tedaj niso bili upodobljeni. Čeprav so apostoli upodobljeni v štirih jasnih skupinah po tri, s čimer je Leonardo ustvaril učinek neprisiljenosti, ostajajo med seboj povezani z različnimi kretnjami. Gledalec občuti spopad in napetost znotraj skupine, sredi katere lahko le Kristus v sredini zagotavlja rešitev.