Kijomizu-dera okrog leta 1880, avtor Adolfo Farsari

Kiiomizu-dera je bil ustanovljen v zgodnjem obdobju Heian.[1] Do leta 778 je bil v lasti budistične sekte Kita-Hosso pod vodstvom Enčina Šonina. Bil je duhovnik iz Nare (prestolnice Japonske od leta 710 do 784), ki je prejel vizijo o izgradnji templja ob izviru Otova.[2]

Leta 798 je šogun Sakanoue Tamuramaro izboljšal lokacijo z vključitvijo velike dvorane, ki je bila sestavljena iz palače cesarja Kanmuja (vladal 781–806). Cesar je zapustil Naro zaradi močnega vpliva, ki so ga imeli budistični samostani na tamkajšnjo vlado. V tem obdobju je bilo močno rivalstvo med templjema Kofuku-dži in Kijomizu-dera in oba sta imela močan vpliv v regiji.

Sedanje stavbe templja so bile zgrajene leta 1633, gradnjo je naročil Tokugava Iemicu.[3] V celotni strukturi ni uporabljen niti en žebelj. Ime je dobila po slapu v kompleksu, ki se zliva z bližnjih hribov. Kijomizu pomeni bistra voda ali čista voda.[4]

Prvotno je bil povezana s staro in vplivno sekto Hossō iz časov Nare.[5] Vendar pa je leta 1965 prekinil to povezavo in njeni sedanji skrbniki se imenujejo člani sekte Kitahossō.[6]

Drzna odločitev naj bi bila »z namenom, da skočim z odra Kijomizuja« (思い切って). To se nanaša na tradicijo iz obdobja Edo, ki pravi, da se mu želja izpolni, če bi preživel 13-metrski skok z odra. V obdobju Edo je bilo zabeleženih 234 skokov, od katerih jih je 85,4 % preživelo.[7] Praksa je bila prepovedana leta 1872 ko je prefektura Kjota izdala dekret, ki je prepovedal »skakanje z odra« z utemeljitvijo, da je to fevdalna razvada, in sprejela ukrepe, kot je postavitev ograj.

Tempeljski kompleks obsega več drugih svetišč, med njimi svetišče Džišu, posvečeno Ōkuninušiju, bogu ljubezni in »dobrih parov«. Svetišče Džišu ima par »ljubezenskih kamnov«, postavljenih 10 metrov narazen,[8] med katerimi lahko osamljeni obiskovalci poskušajo hoditi z zaprtimi očmi. Uspeh pri doseganju drugega kamna z zaprtimi očmi implicira, da bo romar našel ljubezen ali pravo ljubezen.[9] Enemu je mogoče pomagati pri prehodu, vendar to pomeni, da bo potreben posrednik. Romantično zanimanje osebe jim lahko pomaga tudi.

Kompleks ponuja tudi različne talismane, kadila in omikudži (papirnata sreča). Lokacija je še posebej priljubljena med festivali (zlasti ob novem letu in v času obon), ko dodatne stojnice napolnijo dvorišče in prodajajo tradicionalno praznično hrano in spominke množicam obiskovalcev.[10]

Leta 2007 je bil Kijomizu-dera eden od 21 finalistov za novih sedem čudes sveta,[11] vendar ni bil izbran. Med obnovitvenimi deli v okviru priprav na olimpijske igre leta 2020 je bil tempelj v celoti pokrit s polprosojnimi gradbenimi odri.