Zgodovina

Splošno sprejeto je, da Staro mesto, vključno z Deviškim stolpom, datira vsaj v 12. stoletje, nekateri raziskovalci pa trdijo, da gradnja sega že v 7. stoletje. Vprašanje ni bilo popolnoma rešeno [1].

V tem srednjeveškem obdobju Baku so bili zgrajeni spomeniki, kot so: minaret Sinig Gala (11. stoletje), trdnjavsko obzidje in stolpi (11. – 12. stoletje), Deviški stolp, Multani karavanseraj in kopališče Hajdži Gajib (15. stoletje), Širvanšahova palača (15. – 16. stoletje), Buhara karavanseraj in kopališče Gasimbej (16. stoletje).

Leta 1806, ko je Baku, med rusko-perzijsko vojno (1804–13) okupiral Ruski imperij [2], je bilo v Starem mestu 500 gospodinjstev in 707 trgovin ter 7000 prebivalcev (takrat ena soseska Bakuja ) ki so bili skoraj vsi etnični Tati [3]. Med letoma 1807 in 1811 so mestno obzidje popravili in utrdbe podaljšali. Mesto je imelo dvoje vrat: Saljan in Šemaha. Mesto je zaščitilo na desetine topov, postavljenih na obzidje. Pristanišče je bilo ponovno odprto za trgovino in leta 1809 je bil ustanovljen carinski urad.[4]

V tem obdobju se je Baku začel širiti onstran mestnega obzidja, pojavile so se nove soseske. Tako sta se začela uporabljati izraza Notranje mesto (azerbajdžansko İçəri Şəhər) in Zunanje mesto (azerbajdžansko Bayır Şəhər). Sklicujoč se na zgodnjo rusko vladavino, je bakujski igralec Husejngulu Sarabski v svojih spominih zapisal:[5]

Baku je bil razdeljen na dva oddelka: Ičeri Šeher in Bajir Šeher. Notranje mesto je bil glavni del. Tisti, ki so živeli v Notranjem mestu, so veljali za domorodce Bakuja. Bili so v neposredni bližini vsega: bazar, obrtniške delavnice in mošeje. Tam je bila celo cerkev, pa tudi vojašnica, zgrajena med rusko okupacijo. Prebivalci, ki so živeli znotraj obzidja, so menili, da so nadrejeni tistim zunaj in so jih pogosto označevali kot »bosonoge ljudi zunanjega mesta«.

S prihodom Rusov se je tradicionalni arhitekturni videz Starega mesta spremenil. Številne evropske zgradbe so bile zgrajene v 19. in začetku 20. stoletja z uporabo slogov, kot sta barok in gotika.

Leta 1865 so porušili del mestnega obzidja s pogledom na morje, kamne pa prodali in uporabili v stavbi Zunanjega mesta. Denar, pridobljen s to prodajo (44 000 rubljev), je šel v gradnjo Bakujskega bulvarja. Leta 1867 so se na bulvarju pojavile prve bakujske fontane.

V tem obdobju so odprli še dvoje vrat, ena od njih so bila slavna Taghijeva vrata (1877). Odpiranje novih vrat in prehodov se je nadaljevalo v sovjetsko obdobje.

Cerkev, ki jo je omenil Husejngulu Sarabski, je bila armenska cerkev Presvete Device, zgrajena pod perzijsko vladavino med leti 1797 in 1799 v senci Deviškega stolpa, razpadla od leta 1984 in porušena leta 1992.[6]

↑ Mir Teymur. Ichari Shahar – The Heart of Baku: A Living Monument from the Middle Ages. Azerbaijan International, Summer 2000 ↑ Timothy C. Dowling Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond pp 728 ABC-CLIO, 2 dec. 2014 ISBN 1598849484 ↑ Minahan, James B. (2014-02-10). Ethnic Groups of North, East, and Central Asia: An Encyclopedia. ISBN 9781610690188. Pridobljeno dne 9 March 2015. ↑ Фатуллаев, Шамиль. Градостроительство Баку XIX – Начала XX Веков. Баку, Институт архитектуры и искусства Академии наук АзССР, 1978 ↑ Sarabski, Hüseynqulu. Köhnə Bakı. Bakı, 1958 ↑ Thomas de Waal: Black Garden – Armenia and Azerbaijan Through Peace and War. New York University Press, 2003. ISBN 0-8147-1944-9, p. 103.