Sigirija ali Sinhagiri (Levja skala, singalsko සීගිරිය, tamilsko சிகிரியா) je starodavna skalna trdnjava, ki leži v severnem delu okrožja Matale, blizu mesta Dambulla v Osrednji pokrajini na Šrilanki. Ime se nanaša na območje zgodovinskega in arheološkega pomena, v katerem prevladuje masiven skalni stolp, skoraj 200 metrov visok. Po starodavni šrilanški kroniki Culavamsa je to mesto izbral kralj Kasjapa (477 - 495 n. št.) za svojo novo prestolnico. Zgradil je palačo na vrhu te skale in okrasil njene stene z barvitimi freskami. Na majhnem platoju, ki je na pol poti na to skalo, je zgradil vhodno poslopje v obliki ogromnega leva. Ime tega mesta izhaja iz te strukture - Sīhāgiri, Levja skala. Prestolnica in kraljeva palača sta bili opuščeni po kraljevi smrti. Uporabljala se je kot budistični samostan do 14. stoletja.

Sigirija je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Je med najbolje ohranjenimi primeri starodavnega urbanističnega načrtovanja. ...Preberite več

Sigirija ali Sinhagiri (Levja skala, singalsko සීගිරිය, tamilsko சிகிரியா) je starodavna skalna trdnjava, ki leži v severnem delu okrožja Matale, blizu mesta Dambulla v Osrednji pokrajini na Šrilanki. Ime se nanaša na območje zgodovinskega in arheološkega pomena, v katerem prevladuje masiven skalni stolp, skoraj 200 metrov visok. Po starodavni šrilanški kroniki Culavamsa je to mesto izbral kralj Kasjapa (477 - 495 n. št.) za svojo novo prestolnico. Zgradil je palačo na vrhu te skale in okrasil njene stene z barvitimi freskami. Na majhnem platoju, ki je na pol poti na to skalo, je zgradil vhodno poslopje v obliki ogromnega leva. Ime tega mesta izhaja iz te strukture - Sīhāgiri, Levja skala. Prestolnica in kraljeva palača sta bili opuščeni po kraljevi smrti. Uporabljala se je kot budistični samostan do 14. stoletja.

Sigirija je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Je med najbolje ohranjenimi primeri starodavnega urbanističnega načrtovanja.

Zgodovina

Lal Sirinivas in Mirando Obesekara sta Sigirijo opisala kot zgodovinsko arheološko prelomnico Ravane. Po njunem mnenju je Sigirija lahko Alakamandava (mesto bogov), ki ga je pred 50. stoletji zgradil kralj Kubera, ki je bil oče Ravane (Ravan), kot je opisano v Ramajani.

Glede na knjigo Ola listov (Puskola Potha) Ravana Watha (o Ravani) je bil arhitekt Sigirije oseba, imenovana Maya Danava. On je zgradil Sigirijo po navodilih kralja Vistavase (Vesamuni), očeta Ravane. V tem času se je Sigirija imenovala Alakamandava, v obdobju kralja Kubere pa se je imenovala Čitranakuta. Po smrti Ravane je postal kralj Vibešana in je kraljestvo premestil v Kelanijo. Po tej isti knjigi je Čittaraja kot prebivališče uporabljal Alakamandavo. Čittaraja je bil odnos Vibešane in patricija iz Jake. Prav tako je bilo navedeno, da je bila Čittaraja ena od oseb, ki so pomagale princu Pandukabaji, da bi dobil kraljestvo. Starši Pandukabaya so bili rojeni v plemenu Čittaraja.

Poleg tega Ravana Watha opisuje tudi, da je princ Kasapa, ki je bil sin kralja Datusene, izbral Čitrakuto kot svojo rezidenco zaradi dejstva, da je bila njegova mama sledilka prepričanja Jake. Kralj Kasapa je bil edini kralj, ki je obnavljal in vzdrževal Čittakuto, kot jo je naredil kralj Ravana. Znamenite stenske slike v Čittakuti (pozneje Sigirija) se lahko obravnavajo kot prikazovanje o singalski deželi, tj. Šrilanki. Ravana Watha pojasnjuje, da slika modre barve predstavlja plemena Jaka, druge dame pa zastopajo plemena Naga (kobra), Deva (božanski) in Gandabhbha (vonji), čudovite cvetice kažejo enotnost države. [1]

Okolje mesta Sigirija je bilo mogoče naseljeno že od prazgodovinskega obdobja. Obstajajo jasni dokazi, da so mnoga skalna zavetišča in jame v bližini zasedali budistični menihi in asketi že od 3. stoletja pred našim štetjem. Najzgodnejši dokaz človeškega prebivališča v Sigiriji je skala Aligale, skalno zatočišče vzhodno od Sigirije, kar kaže na to, da je bilo območje v obdobju mezolitika okupirano skoraj pet tisoč let.

Budistična samostanska naselja so bila ustanovljena v 3. stoletju pred našim štetjem na zahodnih in severnih pobočjih kamnitih gričev, ki obdajajo skalo Sigirija. V tem obdobju je bilo ustvarjenih nekaj skritih zavetišč ali jam (spodmolov). Ta zavetišča so bila izdelana pod velikimi balvani, z izklesanimi nadstreški okoli jamskih odprtin. V številnih zavetiščih so skriti skalni napisi, ki kažejo darovanje zavetišč budističnemu redu. Te so bile narejene v obdobju med 3. stoletjem pr. n. št. in 1. stoletjem našega štetja.

Leta 477. je Kašjapa, kraljev sin nekraljevskega porekla, prevzel prestol kralja Dhatusene ki mu je pomagal Migara, kraljevi nečaki in poveljnika vojske. Pravi naslednik, Mogalana, ki se je bal za svoje življenje, je pobegnil v Južno Indijo. Ker se je bal napada Mogalana, je Kašjapa preselil prestolnico in svojo rezidenco iz tradicionalne prestolnice v Anuradhapuri v bolj varno Sigirijo. Med vladanjem kralja Kašjapa (477 do 495) je bila Sigirija razvita v kompleksno mesto in trdnjavo. Večina konstrukcij je bila na skalnem vrhu in okoli njega, vključno z obrambnimi strukturami, palačami in vrtovi, ki datirajo v to obdobje.

Culavamsa opisuje kralja Kašjapa kot sina kralja Dhatusene. Kašjapa je umoril očeta, tako da ga je živega zazidal, nato pa prevzel prestol, ki je sicer pripadal njegovemu polbratu Mogalaniju, Dhatuseninovem sinu s pravo kraljico. Mogalana je pobegnil v Indijo, sicer bi ga Kašjapa ubil, vendar je obljubil maščevanje. V Indiji je vzdignil vojsko z namenom, da se vrne in ponovno vzpostavi prestol Šrilanke, za katerega meni, da ima pravico. Mogalana je končno prispel, razglasil vojno in leta 495 porazil Kašjapo. Med vojno je vojska Kašjapo zapustila in je naredil samomor tako, da je padel na svoj meč.

Culavamsa in ustno izročilo nas obveščata, da je bojni slon, katerega je jahal Kašjapa, spremenil smer, da bi prevzel strateško prednost in se umaknil, vendar si je vojska napačno razlagala gibanje, kar naj bil vojsko spodbudilo v popolno razpustitev. Ker naj bi bil kralj preveč ponosen, da bi se predal, je vzel nož iz pasu, si prerezal grlo, ponosno dvignil bodalo in padel mrtev. Mogalana je vrnil prestolnico v Anuradhapuro, Sigirijo pa spremenil v kompleks budističnega samostana[2], ki je preživel do 13. ali 14. stoletja. Po tem obdobju o Sigiriji ni bilo najdenih zapisov do 16. in 17. stoletja, ko so ga na kratko uporabljali kot postojanko Kandijskega kraljestva.

Alternativne zgodbe imajo za prvega graditelja Sigirije kralja Dhatusena, Kašjapa pa konča delo v čast svojega očeta. Še druge zgodbe opisujejo Kašjapo kot plejboja, Sigirijo pa kot njegovo palačo užitka. Tudi morebitna usoda Kašjapa je negotova. V nekaterih različicah naj bi ga zastrupila konkubina; v drugih si je prerezal svoje grlo, ko je zapustil zadnjo bitko. [3] Še nadaljnje interpretacije obravnavajo lokacijo kot delo budistične skupnosti brez vojaške funkcije. Morda je bila pomembna v tekmovanju med mahajansko in teravadsko budistično tradicijo v starodavni Šrilanki.

"Alakamandava, Chithrakuta or Sigiriya at present". Geiger, Wilhelm. Culavamsa Being The More Recent Part Of Mahavamsa 2 Vols, Ch 39. 1929 "The Sigiriya Story". Asian Tribune. Pridobljeno dne 2006-11-24.
Photographies by:
Azharkhanam - CC BY-SA 4.0
Daniel Liabeuf - CC BY-SA 3.0
Venkasub - CC BY-SA 3.0
Statistics: Position
605
Statistics: Rank
160297

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
698127543Click/tap this sequence: 2685

Google street view

Where can you sleep near Sigirija ?

Booking.com
487.379 visits in total, 9.187 Points of interest, 404 Destinations, 5 visits today.