Pergamon ali Pergamum (starogrško τὸ Πέργαμον, to Pergamon ali ἡ Πέργαμος hē Pergamos) je bilo starogrško mesto v Eoliji. Danes je 26 kilometrov od Egejskega morja na vzpetini na severni strani reke Kaik (danes Bakırçay). Glavno najdišče starodavnega Pergamona je severno in zahodno od sodobnega mesta Bergama v Turčiji.

Grški zgodovinarji so rekonstruirali celotno zgodovino mesta zaradi zmede z daljno Tevtranijo, ki je postala prestolnica pergamonskega kraljestva v helenističnem obdobju pod dinastijo Atalidov 281–133 pr. n. št.

Pergamon je naveden v knjigi Razodetje kot ena od sedmih cerkva v Aziji.

Zgodovina Antika

Ksenofont v najstarejši ohranjeni listini omenja Pergamon. [1] Ksenofont je leta 399 pred našim štetjem zasedel Pergamon, a so ga takoj ponovno zasedli Perzijci. Po uporu leta 362 pred našim štetjem so ga strogo kaznovali. Mesto je postalo pomembno šele z Lizimahom, kraljem Trakije, ki ga je zasedel 301 pred našim štetjem. Njegov poročnik Filetajros je mesto razširil, a je Kraljevina Trakija propadla in Pergamon je postal prestolnica novega kraljestva Pergamon, ki ga je leta 281 pred našim štetjem ustanovil Filetajros in začel dinastijo Atalidov. Leta 261 pred našim štetjem je zapustil svoje imetje svojemu nečaku Evmenu I. (263–241 pred našim štetjem), ki ga je povečal in kot dediča določil bratranca Atala I. (241–197 pred našim štetjem).

 
Pergamonsko kraljestvo (olivna barva), prikazuje največje območje 188 pr. n. št.

Atalidi so postali najzvestejši podporniki Rima v helenističnem svetu. Pod Atalom I. (241–197 pred našim štetjem) so se povezali z Rimom proti Filipu V. Makedonskemu v prvi in drugi makedonski vojni in spet pod Evmenom II. (197–158 pred našim štetjem) proti Perzeju Makedonskemu med tretjo makedonsko vojno. Za njihovo pomoč proti Selevkidom so bili Atalidi nagrajeni z vsemi nekdanjimi selevkidskimi posestvi v Mali Aziji.

Kot posledica vzpona na oblast se je mesto zelo razširilo. Do leta 188 pred našim štetjem in od ustanovitve se ni bistveno povečalo. Pokrivalo je okoli 21 hektarjev površine. Po tem letu je bilo zgrajeno obsežno novo mestno obzidje, dolgo 4 km s površino približno 90 hektarjev.

Atalidi so vladali modro in velikodušno. Veliko ohranjenih dokumentov kaže, kako so Atalidi podpirali rast mest, kamor so pošiljali kvalificirane obrtnike in nakazovali davke. Grškim mestom na njihovih območjih so dovolili ohraniti nominalno neodvisnost. Pošiljali so darila grškim kulturnim mestom, kot so Delfi, Delos in Atene. Premagali so vdirajoče Kelte. Predelali so pergamonsko akropolo po zgledu Akropole v Atenah. Ko je Atal III. Filometor (138–133 pred našim štetjem) umrl brez dediča leta 133 pred našim štetjem, je zapustil celotni Pergamon Rimu, da bi preprečil državljansko vojno.

Rimsko obdobje

V Pergamonu niso vsi sprejeli vladavine Rima. Aristonik, ki je trdil, da je Atalov brat in sin Evmena II., prejšnjega kralja, je vodil upor nižjega razreda s pomočjo Blosisa. Upor je bil zatrt 129 pred našim štetjem in Pergamon razdeljen med Rim, Pont in Kapadokijo.

Pergamon je bil kratek čas prestolnica rimske province Azije, še preden je bilo glavno mesto preneseno v Efez.

Po počasnem zatonu je mestu z omejenimi možnostmi dal več imperialnih pobud Hadrijan (117–138). Dodelil mu je naslov metropole in posledica je bila velikopotezen program gradenj: ogromni templji, stadion, gledališče, velik forum in amfiteater. Poleg tega je bilo tam, kjer je bilo Asklepijevo svetišče (bog zdravljenja) razkošno središče dobrega počutja. To svetišče je postalo slavno in je veljalo za eno najbolj znanih terapevtskih in zdravilnih središč rimskega sveta. Galen, po Hipokratu najbolj znan zdravnik antike, se je rodil v Pergamonu in se je izobraževal v Asklepijonu.

Pergamon je dosegel svojo največjo veličino pod rimsko cesarsko oblastjo in je bil dom okoli 200.000 prebivalcev. Mesto je postalo sedež krščanstva in dobilo škofijo že v 2. stoletju.

V 3. stoletju je bilo mesto močno poškodovano v potresu leta 262, kmalu po tem pa so ga opustošili še Goti.

Pergamonska knjižnica je bila znana kot druga največja knjižnica za aleksandrijsko, čeprav se ji ni približala v znanosti.

Srednji vek

Okoli 620 so Anatolijo napadli Perzijci, Sasanidsko cesarstvo. Ko so Perzijce izrinile bizantinske sile, je bil Pergamon po naročilu cesarja Konstansa II. obnovljen v precej manjšem obsegu.

Ne dolgo za tem, leta 717, je Pergamon zasedla vojska Maslame ibn Abda al-Malika na svoji poti k obleganju Konstantinopla.

S porazom bizantinske vojske v bitki pri Manzikertu leta 1071 so postali seldžuški Turki učinkoviti pri nadzoru nad celotno Anatolijo, vendar so se umaknili v osrednjo in vzhodno Anatolijo za utrditev svojega položaja kot Sultanat Rum in Pergamon vrnili pod bizantinski nadzor. Nazadovanje Sultanata Ruma v poznem 12. stoletju je povzročil vzpon anatolskih bejlukov (turško ’’Anadolu beylikleri’’ – majhne turške kneževine ali drobna kraljestva v Anatoliji). S postopnim slabenjem bizantinskega cesarstva in širjenjem bejlukov je bil Pergamon leta 1336 vključen v bejluk Karası. Konkurenca med njimi je povzročila, da je Karası prevzel otomanski emirat – predhodnik osmanskega cesarstva – leta 1357.

Otomanski sultan Murat III. je dve veliki alabastrni žari odpeljal z ruševin Pergamona in jih postavil na obeh straneh ladje v Hagiji Sofiji v Carigradu.[2]

Xenophon, Anabasis 7.8.8; Hellenica 3.1.6. E.J. Brill's first encyclopaedia of Islam, 1913–1936 - Page 526
Photographies by:
Mulazimoglu at Turkish Wikipedia - Public domain
Statistics: Position
3219
Statistics: Rank
36378

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
265913847Click/tap this sequence: 9395

Google street view

Where can you sleep near Pergamon ?

Booking.com
487.383 visits in total, 9.187 Points of interest, 404 Destinations, 9 visits today.