Pataro je v lepem naravnem pristaniščem po legendi ustanovil Apolonov sin Patarus.[1] Mesto je stalo 60 stadijev jugozahodno od izliva reke Ksantos (Eşen Çayı).[2] V antiki je bilo znano po Apolonovem templju in preročišču, drugem najslavnejšem za Delfi. Bog Apolon je pogosto omenjen z nadimkom Patareus.[3] Herodot [4] pravi, da je preročišče delovalo samo določen del leta. Njegovo trditev potrjuje Servij,[5] ki pravi, da je delovalo samo v šestih zimskih mesecih. Zgleda, da so se v Pataro priselili Dorci s Krete in da je bil kult Apolona zagotovo dorski. Antični pisci omenjajo Pataro samo kot eno od glavnih likijskih mest.[6] Bila je glavno pristanišče Likije in eno od glavnih mest Likijske zveze s tremi volilnimi glasovi.

Mesto se je skupaj z drugimi likijskimi mesti leta 333 pr. n. št. vdalo Aleksandru Velikemu. Med vojnami diadohov (322-275 pr. n. št.) sta mesto opupirala Antigon I. Enooki in nato Demetrij I. Makedonski, potem pa je pripadlo Ptolemejcem. Strabon poroča, da je Ptolemej Filadelf Egiptovski mesto povečal in po svoji ženi in sestri Arsinoji II. Egiptovski preimenoval v Arsinoe (Arsinoë). Mesto je kljub temu obdržalo svoje staro ime. Pataro je leta 196 pr. n. št. zasedel Antioh III. Likijo je kasneje kot nagrado dobil Rodos, zato je kot rimska zaveznica leta 167 pr. n. št. dobila svobodo. Leta 88 pr. n. št. je Pataro oblegal pontski kralj Mitridat IV., med kampanjo proti Marku Antoniju in Avgustu pa sta jo okupirala Mark Junij Brut in Gaj Kasij Longin. Mesto ni doživelo pokola, kakršnega je doživel bližnji Ksantos. Patara je bila leta 43 n. št. uradno priključena k Pamfiliji in vključena v Rimsko cesarstvo.

Patara je bila pokristjanjena zelo zgodaj. Znana so tudi imena nekaterih škofov.[7]

V Novi zavezi[8] je omenjena kot mesto, v katero je z Rodosa priplul Pavel iz Tarza (apostol Pavel) in iz njega odplul v Fenicijo. V Patari je bil okoli leta 280 rojen Nikolaj iz Mire, bolj znan kot sveti Nikolaj.