Nekateri zgodovinarji istovetijo Miro z mestom Mira v Arzavi, vendar za povezavo med njima ni nobenega dokaza. Do vstopa v Likijsko zvezo (168 pr. n. št.-43 n. št.) ni Mira omenjena v nobenem zapisu. Po Strabonu (14:665) je bila eno od šestih največjih mest v zvezi.

Grški meščani so častili Artemido Eleuterijo, zaščitnico mesta. Razen nje so častili tudi Zevsa, Ateno in Tihe.

Ruševine likijskega in rimskega mesta so cečinoma prekrile naplavine mulja. Akropola na ravnici Demre, rimsko gledališče in rimsko kopališče (eski hamam) so delno odkopani. Polkrožno gledališče je bilo porušeno med potresom leta 141, vendar je bilo zatem obnovljeno.

V Miri sta rečna in morska nekropola likijskih v steno vklesanih grobnic s prednjo steno v obliki svetišča. Morska nekropola je malo severozahodno od gledališča. Najbolj znana grobnica v rečni nekropoli stoji 1,5 km navzgor ob reki Demre Çay. Imenuje se Levja ali Poslikana grobnica. Ob odkritju leta 1840 je bila še vedno pisano poslikana v rdeči, rumeni in modri barvi.

 

Skalne grobnice v Miri

Andriake je bilo v klasičnem obdobju mirsko pristanišče. Kasneje so ga zasule naplavine mulja. Glavna še ohranjena pristaniška zgradba je žitnica (horrea), zgrajena med vladavino cesarja Hadrijana (vladal 117-138 n. št.). Ob njej je velik kup lupin morskih polžev (Murex), kar dokazuje, da so se v mestu ukvarjali s proizvodnjo škrlatnega barvila.[1]

Izkopavanja v pristanišču potekajo od leta 2009. Žitnica je bila preurejena v Muzej likijske civilizacije. Žitnica je dolga 56 m in široka 32 m in ima sedem prostorov. V muzeju so razstavljene najdbe iz obdobja Likijske zveze. Restavrirano je tudi pristanišče Bazar, agora, sinagoga in šest metrov globok, 24 m dolga in 12 m širok zbiralnik za vodo. Pred muzejem so 16 m dolga ladja iz rimskega obdobja, žerjav in voziček za prevoz tovora.[2]