Pamukkale, v turščini pomeni 'bombažna palača', je naravno območje v Denizliju na jugozahodu Turčije. Območje je znano po karbonatnem mineralu, ki ga odlaga tekoča voda. Leži v turški regiji Sredozemlje v dolini reke Menderes, ki ima zmerno podnebje večino leta.

Skoraj 200 m visoko nad ravnico, so vode polne kalcita, ustvarile Pamukkale, neresnično pokrajino, sestavljeno iz mineralnih gozdov, okamenelih slapov in niza terasastih bazenov. Konec 2. stoletja pr. n. št. je rodbina Atalidov, pergamonskih kraljev, ustanovila termalno zdravilišče Hierapolis, območje ki je dolgo približno 2700 metrov, širok 600 m in visok 160 m.. Na mestu lahko vidite razvaline kopeli, templjev in drugih grških spomenikov

Turško ime se nanaša na površino svetlečega, snežno belega apnenca, ki so ga skozi tisočletja oblikovali izviri, bogati s kalcijem. Ti počasi polzijo po prostranem pobočju, mineralno bogata voda se peni in nabira v terasah, preliva se skozi kaskade stalaktitov v mlečne bazene spodaj. Legenda pravi, da so tvorbe strjen bombaž (glavni pridelek na tem območju), ki so ga velikani pustili, da se posuši.

Turizem in privlačnost termalnih bazenov sta prisotna že tisočletja. Že sredi 20. stoletja so nad ruševinami Hierapolisa zgradili hotele, kar je povzročilo precejšnjo škodo. Iz doline je bila čez terase zgrajena pristopna cesta, motorna kolesa pa so smela gor in dol po pobočju. Ko je bilo območje razglašeno za območje svetovne dediščine, so hotele porušili, cesto odstranili in nadomestili z umetnimi bazeni.

Dobro ohranjene rimske ruševine in muzej Pamukkale, zasenčena z naravnim čudom, sta bila izjemno podcenjena in neoglaševana. V turističnih brošurah v zadnjih 20 letih so v glavnem predstavljene fotografije ljudi, ki se kopajo v bazenih s kalcijem. Poleg majhne pešpoti, ki vodi navzgor po gorskem pobočju, so terase trenutno nedostopne, saj so pod nogami turistov doživele erozijo in onesnaženje.