Leta 1930 je bilo območje 2286 kvadratnih kilometrov določeno kot rezervat divjadi v južnem in vzhodnem Serengetiju.[1] V 1930-ih je vlada Tanganjike vzpostavila sistem narodnih parkov v skladu s Konvencijo o ohranjanju favne in flore v njihovem naravnem stanju ( Convention Relative to the Preservation of Fauna and Flora in their Natural State, London, 14. januar 1936). Območje je postalo narodni park leta 1940. Leta 1940 je dobilo strogo zaščito. Leta 1948 je bil ustanovljen upravni odbor narodnega parka Serengeti, ki ga je upravljal. Vlada je omejila gibanje prebivalcev Masajev, meje parka pa so bile dokončno oblikovane leta 1951.[2] Leta 1959 je bilo območje 8300 km² odcepljeno v vzhodnem delu narodnega parka in ponovno ustanovljeno kot zavarovano območje Ngorongoro, namenjeno prilagajanju tradicionalnih interesov ljudstva Masaj za rabo zemljišč na območju z več rabami zemljišč.[3] Leta 1981 je narodni park Serengeti obsegal 12.950 km², kar je bilo manj kot polovica Serengetija.[4]

Serengeti je zaslovel po tem, ko sta Bernhard Grzimek in njegov sin Michael leta 1959 izdelala knjigo in dokumentarec z naslovom Serengeti Shall Not Die.[5] Leta 1960 je prejel oskarja za najboljši dokumentarni celovečerec.[6][7] Film pripoveduje o začetkih narodnega parka Serengeti v Tanzaniji. Konec 1950-ih je uprava tanzanijskega narodnega parka želela ograditi zavarovano območje okoli kraterja Ngorongoro. Bernharda in Michaela Grzimeka je uprava narodnega parka povabila leta 1957, da bi dobila natančno sliko o migracijah živali in da bi upravi narodnega parka zagotovila vrednote, ki so jih potrebovali za svoj projekt. Z novo metodo štetja z dvema letaloma sta Grzimekova ugotovila, da je selitev čred drugačna, kot je bilo predvideno.