Москва

( Moskva )

Moskva [móskva] (rusko Москва) je glavno mesto in največje mesto v Rusiji, ima tudi status federalnega mesta v upravni delitvi Rusije. Razprostira se na 880 km² ob reki Moskvi. Prebivalstvo naglo narašča, ocena za leto 2016 je 13 milijonov prebivalcev v administrativnem območju mesta in 17 milijonov v urbani regiji..

Mesto leži v zveznem okrožju Osrednja Rusija (ki sicer geografsko leži na skrajnem zahodu države). Moskva je bila tudi glavno mesto Sovjetske zveze in Moskovske velike kneževine, predimperialne Rusije.

Morda največja znamenitost Moskve je Kremelj, 27,5 hektarja velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države. Kremelj je obdan z obzidjem in stolpi: ob njem je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem. Na južnem koncu Rdečega trga stoji druga znamenitost, cerkev Vasilija blaženega. Nasproti slednje, na severni strani trga stoji čudovita stavba Državnega zgodovinskega muzeja, na vzhodni pa zgradba veleb...Preberite več

Moskva [móskva] (rusko Москва) je glavno mesto in največje mesto v Rusiji, ima tudi status federalnega mesta v upravni delitvi Rusije. Razprostira se na 880 km² ob reki Moskvi. Prebivalstvo naglo narašča, ocena za leto 2016 je 13 milijonov prebivalcev v administrativnem območju mesta in 17 milijonov v urbani regiji..

Mesto leži v zveznem okrožju Osrednja Rusija (ki sicer geografsko leži na skrajnem zahodu države). Moskva je bila tudi glavno mesto Sovjetske zveze in Moskovske velike kneževine, predimperialne Rusije.

Morda največja znamenitost Moskve je Kremelj, 27,5 hektarja velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države. Kremelj je obdan z obzidjem in stolpi: ob njem je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem. Na južnem koncu Rdečega trga stoji druga znamenitost, cerkev Vasilija blaženega. Nasproti slednje, na severni strani trga stoji čudovita stavba Državnega zgodovinskega muzeja, na vzhodni pa zgradba veleblagovnice GUM.

Zgodovina Predzgodovina

Najstarejši dokazi o ljudeh na ozemlju Moskve izvirajo iz obdobja neolitika (najdišče Sčukinskaja ob reki Moskvi). V sodobnih mejah mesta so bili odkriti drugi pozni dokazi (grobišče Fatjanovske kulture, najdišče naselja Djakovo iz železne dobe), na ozemlju Kremlja, Vrabčevem hribu, reke Setun in gozdnega parka Kuncevski, itd.

V 9. stoletju je bila reka Oka del Volške trgovske poti, zgornje povodje Volge pa je postalo stično območje med avtohtonimi Ugro-fincev, kot sta Merja, in razširjajočimi volških Bolgarov (zlasti drugi sin kana Kubrata, ki je razširil meje stare Velike Bolgarije), skandinavskih (Varjagi) in slovanskih ljudstev.

Najstarejša vzhodnoslovanska plemena, ki so se v 9. do 10. stoletju razširila ob zgornji Volgi, so Vjatiči in Kriviči. Reka Moskva je bila v 11. stoletju kot del Kijevske Rusije vključena v Suzdalj. Do leta 1100 se je na ustju reke Neglinnaja pojavilo manjše naselje.

Zgodnja zgodovina 1147–1283
Glavni članek: Kijevska Rusija.
 
Kneževina na severovzhodnem obrobju Kijevske Rusije Vladimir-Suzdal je prerasla v Veliko vojvodstvo Moskvo.

Leta 1147 se Moskva prvič pojavi v zgodovinskih letopisih. Knez Jurij Dolgoroki iz Suzdala je povabil kneza Svjatoslava Olgoviča v mesto Moskva. »Pridi k meni, brat, v Moskvo«, naj bi po poročanju stare Ipatjevske kronike napisal Jurij. Ob bratovem prihodu naj bi Jurij priredil veličasten sprejem.

Leta 1156 je knez Jurij Dolgoroki mesto utrdil z leseno palisado in jarkom. Med mongolsko invazijo na Rusijo (1237–1242) so Mongoli pod Batu kanom mesto požgali do tal in pobili njegove prebivalce.

Trdnjavo iz lesa ob reki Moskvi je v 1260-ih podedoval Daniel, najmlajši sin Aleksandra Nevskega, ki je takrat veljal za najmanj dragoceno, od očeta. Daniel je bil takrat še otrok in veliko utrdbo so upravljali tiuni (namestniki), ki jih je imenoval Danielov stric, knez Jaroslav iz Tvera. Daniel se je v 1270-ih zrelo in s trajnim uspehom vključil v borbo za oblast v knežji državi in ​​se skupaj s svojim bratom Dmitrijem potegoval za kandidaturo za oblast Novgoroda. Od leta 1283 je deloval kot vladar neodvisne kneževine poleg Dmitrija, ki je postal veliki knez Vladimir. Danijel je zaslužen za ustanovitev prvih moskovskih samostanov, posvečenih Gospodovemu razvetljenju in sv. Danielu.

Moskovska velika kneževina (1283–1547)
Glavni članek: Moskovska velika kneževina.
Kremlenagrad.jpg  Facial Chronicle - b.10, p.049 - Tokhtamysh at Moscow.jpg  Mikhail Feodorovich Izbranie.jpg  Moskovski kremelj v poznem 16. st. Obleganje Moskve (1382) Rdeči trg

Danijel je Moskvi vladal kot Veliki knez do leta 1303 in ga ustanovil kot uspešno mesto, ki bi do 1320-ih zamrlo njegovo matično kneževino Vladimir.

Na desnem bregu reke Moskve, na razdalji 8,0 km od Kremlja, je najpozneje leta 1282 Daniel ustanovil prvi samostan z leseno cerkvijo svetega Daniela-Stilita, ki je danes Danilov Samostan. Daniel je umrl leta 1303, v starosti 42 let. Pred smrtjo je postal menih in je bil po njegovi volji pokopan na pokopališču samostana

Moskva je bila dolga leta stabilna in uspešna in je privabila veliko število beguncev iz celotne Rusije. Rurikidi so obdržali velika posestva s prakticiranjem primogeniture, pri čemer so vso zemljo predali najstarejšim sinovom, namesto da bi jo razdelili med vse sinove. Do leta 1304 se je Jurij I., veliki knez Moskve spopadal z Mihaelom Tverskim za prestol Vladimirske kneževine. Ivan I., veliki knez Moskeve je premagal Tver, da je postal edini zbiralec davkov za mongolske vladarje, s čimer je Moskva postala glavno mesto Vladimir-Suzdalja. S plačilom visokega davka, je Ivan I. dobil pomembno koncesijo od Kana.

 
Cerkev Kristusa Odrešenika, 1357 (najstarejša obstoječa stavba v Moskvi)

Medtem ko je kan Zlate horde sprva poskušal omejiti vpliv Moskve, je, ko je rast Velike litovske kneževine začela ogrožati vso Rusijo, kan okrepil Moskvo, da je uravnovesila Litvo in ji omogočila, da postane eno najmočnejših mest v Rusiji. Leta 1380 je moskovski knez Dimitrij Donski vodil združeno rusko vojsko do pomembne zmage nad Mongoli v bitki pri Kulikovu. Nato je Moskva prevzela vodilno vlogo pri osvobajanju Rusije od mongolske prevlade.

Z rastjo moči se je spreminjal tudi izgled Moskve. Kremeljsko trdnjavo v osrčju mesta, ki je bila sprva lesena, je Dimitrij Donski (vladar med 1359-1389) prezidal z apnencem in tako je mesto dobilo svoj vzdevek белокаменная, iz belega kamna.

Leta 1480 je Ivan III. dokončno osvobodil Ruse tatarskega nadzora in Moskva je postala prestolnica cesarstva, ki bo sčasoma zajel vso Rusijo in Sibirijo ter dele mnogih drugih dežel.

 
Odrešenikov stolp je bil zgrajen leta 1491

Leta 1462 je Ivan III. (1440–1505) postal veliki knez Moskve (takrat del srednjeveške države Moškove). Začel se je boriti proti Tatarom, razširil ozemlje Moškove in obogatil svoje glavno mesto. Do leta 1500 je imelo 100.000 prebivalcev in je bilo eno največjih mest na svetu. Osvojil je veliko večjo kneževino Novgorod proti severu. Tako je ozemlje sedemkrat povečal, s 430.000 na 2.800.000 kvadratnih kilometrov. Prevzel je nadzor nad starodavno Novgorodsko kroniko in jo naredil kot propagandno sredstvo za svoj režim.[1][2]

Prvotni Moskovski kremelj je bil zgrajen v 14. stoletju. Obnovil ga je Ivan III., ki je v 1480-ih povabil arhitekte iz renesančne Italije, na primer Petrusa Antonija Solarija, ki je zasnoval nov Kremeljski zid in stolpe, ter Marca Ruffa, ki je za kneza zasnoval novo palačo. Kremeljski zidovi so, kot je videti danes, tisti, ki jih je zasnoval Solarij in dokončani leta 1495. Veliki Kremeljski zvonik je bil zgrajen leta 1505–08 in dograjen na današnjo višino leta 1600.

Trgovsko naselje ali posad je zraslo vzhodno od Kremlja, na območju, znanem kot Zaradje (Зарядье). V času Ivana III. se je pojavil Rdeči trg, ki je bil prvotno imenovan Votlo polje (Полое поле).

Leta 1508–1516 je italijanski arhitekt Aleviz Fryazin (Novi) poskrbel za gradnjo jarka pred vzhodno steno, ki bi povezoval Moskvo in Neglinajo ter se napolnila z vodo iz Neglinaje. Ta jarek, znan kot Alevizov jarek, dolg 541 metrov, širok 36 metrov in globok od 9,5 do 13 metrov, je bil obložen z apnencem in leta 1533, obojestransko ograjen z nizkimi, štiri metre debelimi zidovi iz opeke.

Po desetletjih političnih bojev, vojn in spletk je Moskva postala dominantna politična sila v Rusiji.

Rusko cesarstvo (1547–1721)
Glavni članek: Rusko carstvo.
 
Cerkev Vasilija blaženega, je bila zgrajena leta 1561.

V 16. in 17. stoletju so bile zgrajene tri krožna obrambna obzidja: Kitaj gorod (Китай-город), Beli gorod (Белый город) in Zemljin gorod (Земляной город). Vendar sta leta 1547 dva požara uničila večji del mesta, leta 1571 pa so Krimski Tatari zajeli Moskvo in požgali vse, razen Kremlja.[3] Anali beležijo, da je preživelo le 30.000 od 200.000 prebivalcev.

 
Pogled na Moskvo iz 17. stoletja (risba Apolonarja Vasnecova iz leta 1922)

Krimski Tatari so leta 1591 znova napadli, tokrat pa so jih zadržali novi obrambni zidovi, ki jih je med letoma 1584 in 1591 postavil obrtnik po imenu Fjodor Kon. Leta 1592 je bilo okoli mesta postavljena zunanja zemeljska obramba s 50 stolpi, vključno z območjem na desnem bregu reke Moskve. Kot najbolj oddaljeno obrambno črto je bila vzpostavljena veriga močno utrjenih samostanov onstran južne in vzhodne stene, predvsem samostan Novodevičji in samostani Donskoj, Danilov, Simonov, Novospaski in Andronikov, v katerih so danes večinoma muzeji. Mesto je postalo pesniško znano kot Bielokamennaya, 'Belostenski'. Omejitve mesta, ki so jih zaznamovali zidovi, zgrajeni leta 1592, zdaj zaznamujejo Vrtna obvoznica (rusko: Садо́вое кольцо́, кольцо́ "Б"; transliteracija: Sadovoye Koltso).

Na vzhodni strani Kremeljskega obzidja so obstajala tri vrata, ki so bila v 17. stoletju znana kot Konstantino-Eleninski, Spassky, Nikolsky (zaradi imen po ikonah Konstantina in Helene, Odrešenika in svetega Nikolaja, ki so visele nad njimi). Zadnja dvoja so bila neposredno nasproti Rdečega trga, vrata Konstantino-Elenenski pa so bila za stolnico svetega Vasilija Blaženega.

 
"Sigismundian" načrt Moskve (1610), imenovan po Sigismundu III. Poljskem, je zadnji mestni načrt, sestavljen pred uničenjem leta 1612 z umikom poljskih čet in poznejšimi spremembami uličnega omrežja. Usmerjenost: sever je desno, zahod na vrhu

Ruska lakota 1601–03 je v Moskvi ubila morda 100.000 ljudi.

Od leta 1610 do 1612 so čete Poljsko-Litovske zveze zasedle Moskvo, saj je njen vladar Sigismund III. Poljski poskušal zavzeti ruski prestol. Leta 1612 so se prebivalci Nižnega Novgoroda in drugih ruskih mest, ki sta jih vodila kneza Dmitrij Požarski in Kuzma Minin, dvignili proti poljskim okupatorjem, oblegali Kremelj in jih izgnali. Leta 1613 je Zemski sabor (rusko зе́мский собо́р) izvolil carja Mihaela Romanova, s čimer je ustanovil rodbino Romanov. 17. stoletje je bilo bogato z vstajami, kot so osvoboditev Moskve pred poljsko-litovskimi napadalci (1612), solna vstaja (1648), bakrena vstaja (1662) in moskovska vstaja 1682.

V prvi polovici 17. stoletja se je prebivalstvo Moskve podvojilo s približno 100.000 na 200.000. V poznem 17. stoletju se je mesto razširilo onkraj svojih obzidij. Do leta 1682 je bilo 692 gospodinjstev, ustanovljenih severno od obzidja, ki so jih Ukrajinci in Belorusi v rusko-poljski vojni (1654–1667) ugrabili iz njihovih domov. Ta nova obrobja mesta so postala znana kot Meščanskaja sloboda, po rusinski besedi meščane – 'mestni ljudje'. Izraz meščane (мещане) je v Rusiji iz 18. stoletja pridobil pejorativne konotacije in danes pomeni 'malomeščanstvo' ali 'ozkogledi filistri'.[4]

Celotno mesto v poznem 17. stoletju, vključno s sobodami, ki so rastle zunaj mestnih zidov, je vsebovano znotraj danes centralnega upravnega okrožja Moskve.

Mesto so zajele številne nesreče. Epidemije kuge so opustošile Moskvo v letih 1570–1571, 1592 in 1654–1656.[5] Kuga je v letih 1654–55 pobila več kot 80 % ljudi. Požari so leta 1626 in 1648 uničili velik del lesenega mesta.[6]

Leta 1712 je Peter Veliki svojo vlado preselil v novozgrajeni Sankt Peterburg na obali Baltika. Moskva je prenehala biti prestolnica Rusije, razen za kratek čas od 1728 do 1732 pod vplivom vrhovnega tajnega sveta.

Imperij (1721–1917)
Glavna članka: Moskovska gubernija in Ruski imperij.
 
Obrežje Moskve v 19. st.

Potem ko je izgubila status glavnega mesta carstva, se je prebivalstvo Moskve sprva zmanjšalo, z 200.000 v 17. stoletju na 130.000 leta 1750. Toda po letu 1750 se je število prebivalcev v preostalem obdobju Ruskega imperija povečalo za več kot desetkrat in doseglo 1,8 milijona do leta 1915. Ruska kuga 1770–1772 je v Moskvi ubila do 100.000 ljudi.[7]

 
Knjigarne na mostu Spassky, avtorice Apollinary Vasnetsov

Leta 1700 se je začelo graditi kamnite ceste. Novembra 1730 je bila uvedena stalna ulična razsvetljava, do leta 1867 pa so imele številne ulice plinsko luč. Leta 1883 so v bližini Prečistinskijih vrat postavili obločne svetilke. Moskvo je leta 1741 obkrožila barikada, dolga 40 km, ovira Kamer-Koležskij, s 16 vrati, na katerih so pobirali carino. Danes to linijo zasledujejo številne ulice, imenovane val ('okop'). Med leti 1781 in 1804 je bila zgrajena vodovodna napeljava Mitisčinskij (prva v Rusiji). Leta 1813, po uničenju večine mesta med francosko okupacijo, je bila ustanovljena Komisija za gradnjo mesta Moskve. Začela je odličen program obnove, vključno z delno obnovo centra mesta. Med številnimi zgradbami, ki so bile zgrajene ali obnovljene v tem času, je bila Velika Kremeljska palača in Kremeljska orožarna, Moskovska univerza, Moskovska maneža (jahalna šola) in Bolšoj teater. Leta 1903 je bil dokončan vodovod Moskvoreckaja.

V začetku 19. stoletja so bila Konstantino-Elenenskega vrata tlakovana z opeko, vendar so bila Odrešenikova vrata glavna vhodna vrata v Kremelj in uporabljena za carjeve vhode. Od teh vrat so se čez jarek raztezali leseni in (po izboljšavah iz 17. stoletja) kamniti mostovi. Na tem mostu so prodajali knjige, v bližini so bile postavljene kamnite ploščadi za topove – 'raskac'. Car topov je stal na ploščadi Lobnoje mesto.

Cesta, ki je Moskvo povezovala s Sankt Peterburgom, sedaj avtocesta M10, je bila končana leta 1746, njen moskovski konec sledi stari cesti v Tver (danes Leningradski Prospekt), ki je obstajala že od 16. stoletja. Znana kot Peterburskoye Schosse je postala znana po tem, ko je bila tlakovana že v 1780-ih. Palačo Petrovski je v letih 1776–1780 postavil Matvej Kazakov.

 
Napoleon je opazoval požar Moskve septembra 1812

Ko je leta 1812 Napoleon napadel Rusijo, so bili Moskovčani evakuirani. Sumi se, da je bil moskovski požar predvsem posledica ruskih sabotaž. Napoleonova Grande Armée se je morala umakniti in je bila skoraj uničena zaradi uničujoče ruske zime in sporadičnih napadov ruskih vojaških sil. V tem času je umrlo kar 400.000 Napoleonovih vojakov.[8]

 
Scena na Rdečem trgu, Moskva, 1801. Olje na platnu Fjodorja Aleksejeva

Moskovska državna univerza je bila ustanovljena leta 1755. Glavna zgradba je bila obnovljena po požaru leta 1812, avtor Domenico Giliardi. Časopis Moskovskiye Vedomosti se je pojavil od leta 1756, prvotno v tedenskih intervalih, od leta 1859 pa kot dnevni časopis.

Ulica Arbat obstaja vsaj od 15. stoletja, vendar se je v 18. stoletju razvila v prestižno območje. Uničena je bila v požaru leta 1812, v celoti pa so jo obnovili v začetku 19. stoletja.

V 1830-ih je general Aleksander Aleksandrovič Bašilov načrtoval prvo redno mrežo mestnih ulic severno od palače Petrovski. Hodinsko polje južno od ceste je bilo uporabljeno za vojaško usposabljanje. Železniška postaja Smolenski (predhodnica današnjega Beloruskega železniškega terminala) je bila odprta leta 1870. Park Sokolniki, v 18. stoletju, kjer so imeli dom cesarski sokoli izven Moskve, se je v poznem 19. stoletju združil z rastočim mestom in se leta 1878 razvil v javni občinski park. Predmestni železniški terminal Savjolovski je bil zgrajen leta 1902. Januarja 1905 je bila v Moskvi uradno uvedena institucija mestnega glavarja ali župana, Aleksander Adrianov pa je postal prvi uradni župan Moskve.

Ko je leta 1762 na oblast prišla Katarina Velika, so umazanijo mesta in vonj po odplakah opazovalci opazili kot simptom neurejenega življenjskega sloga Rusov nižjega razreda, ki so pred kratkim prišli s kmetij. Elite so pozvale k izboljšanju sanitarij, kar je postalo del Katarininih načrtov za povečanje nadzora nad socialnim življenjem. Nacionalni politični in vojaški uspehi od 1812 do 1855 so kritike pomirili in potrdili prizadevanja za oblikovanje bolj razsvetljene in stabilne družbe. O vonju in slabih pogojih javnega zdravja je bilo manj govora. Kljub ruskim neuspehom v krimski vojni 1855–56 pa je zaupanje v zmožnost države, da vzdržuje red v slamih, in zahteve po izboljšanju javnega zdravja ponovno postavile na dnevni red umazanijo.[9]

Sodobnost

Leta 1918 so boljševiki Moskvi vrnili status glavnega mesta, tokrat nove socialistične države. Moskva se je morala spremeniti in boljševiki niso varčevali pri modernizaciji mesta v skladu z novo državno ideologijo. Veliko cerkva je bilo porušenih, novi urbanističen načrt sovjetskih oblasti pa je zahteval tudi uničenje starodavnih ulic, razširitev glavnih prometnih žil, vključno z ulicama Tverska in Novi Arbat. Zagnali so nov prometni sistem, v mestu pa so se v 20. in 30. letih pojavili tudi avtobusi, trolejbusi in metro.

Oktobra leta 1941 so Moskvo dosegli nacisti. Bitka je trajala od oktobra 1941 do januarja 1942 in je prinesla prvi poraz nacistov v Veliki domovinski vojni. Medtem ko so čete Wehrmachta že napredovale globoko na sovjetsko ozemlje, so izven Moskve naletele na železen odpor.

Med praznovanjem oktobrske revolucije leta 1941 je bila nemška vojska le nekaj kilometrov stran, vendar se je parada vseeno odvijala. Vojaki so z Rdečega trga odšli naravnost na bojišče, kjer so ustavili naciste.

Največji športni dogodek v moskovski zgodovini, poletne olimpijske igre 1980, so se odvijale v senci mednarodnega geopolitičnega trenja. Po sovjetski invaziji na Afganistan leta 1979 je okoli 50 držav bojkotiralo moskovsko olimpijado.

Kljub temu so bile olimpijske igre uspešne in maskota Mišek je postal ena od najbolj prepoznavnih športnih maskot, mnogo ljudi pa je celo jokalo med njegovim poslavljanjem ob zaključku iger. Tudi veliko znanih športnih objektov je bilo zgrajenih prav za to priložnost.

Politični nemiri v 90. letih niso prizanesli Moskvi. Leta 1991 je bilo mesto prizorišče državnega udara  proti sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu. Udar je propadel, ko se je vojska pridružila protestnikom. Dve leti kasneje, leta 1993, je mesto doživelo še več nasilja. Konflikt med predsednikom Borisom Jelcinom in parlamentom je vodil v smrtonosne spopade, v katerih je umrlo okoli 120 ljudi.

J. L. I. Fennell, Ivan the Great of Moscow (1961) p. 354 Sergei M. Soloviev, and John J. Windhausen, eds. History of Russia. Vol. 8: Russian Society in the Age of Ivan III (1979) "The Unending Frontier: An Environmental History of the Early Modern World". John F. Richards (2006). University of California Press. p. 260. ISBN 0-520-24678-0 П.В.Сытин, "Из истории московских улиц", М, 1948, p. 296. Bubonic Plague in Early Modern Russia: Public Health and Urban Disaster. John T. Alexander (2002). Oxford University Press US. p. 17. ISBN 0-19-515818-0 M.S. Anderson, Peter the Great (1978) p. 13 Melikishvili, Alexander (2006). "Genesis of the anti-plague system: the Tsarist period" (PDF). Critical Reviews in Microbiology. 36 (1): 19–31. CiteSeerX 10.1.1.204.1976. doi:10.1080/10408410500496763. PMID 16610335. Arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 23 November 2009. Pridobljeno dne 22 March 2020. "The Russian Army of the Napoleonic Wars". Albert Seaton, Michael Youens (1979). p. 29. ISBN 0-88254-167-6 Alexander M. Martin, "Sewage and the City: Filth, Smell, and Representations of Urban Life in Moscow, 1770–1880", Russian Review (2008) 67#2 pp. 243–274.
Photographies by:
Statistics: Position
587
Statistics: Rank
163360

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
621785493Click/tap this sequence: 7962

Google street view

Where can you sleep near Moskva ?

Booking.com
487.403 visits in total, 9.187 Points of interest, 404 Destinations, 29 visits today.