Konstantinopelsko obzidje je niz kamnitih obrambnih zidov, ki so obdajali in varovali Konstantinopel (sedanji Carigrad, Turčija) od takrat, ko je Konstantin I. Veliki mesto izbral za prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva. Obzidje, ki je v svoji dolgi zgodovini doživelo številne dozidave in spremembe, je bilo zadnji veliki antični utrdbeni sistem in eno od najobsežnejših, ki so jih kdaj zgradili.

Konstantinovo obzidje je obdajalo celo mesto in ga varovalo pred napadi s kopnega in z morja. Ko se je mesto razširilo, so v 5. stoletju zgradili dvojno Teodozijevo obzidje. Četudi Teodozijevo obzidje ob zaključku del ni bilo tako dovršeno kot Konstantinovo, je bilo za večino srednjeveških oblegovalcev skoraj neosvojljivo. Mesto in s tem tudi cesarstvo je zato preživelo številna obleganja Avarov, Arabcev, Kijevskih Rusov in Bolgarov. Z iznajdbo smodnika in topov je obzidje postalo ranljivo in mesto je po daljšem obleganju 29. maja 1453 padlo v osmanske roke.

Obzidje je večino osmanskega obobja ostalo v veliki meri nedotaknjeno, dokler ni mesto sredi 19. stoletja preraslo svoje srednjeveške meje in so dele obzidja začeli razdirati. Nekaj delov se je kljub kasnejšemu slabemu vzdržavanju ohranilo vse do danes. V 1980. letih so ga začeli na veliko obnavljati in mu dajati prvotni izgled.