Notranjost Velikega bazarja v 1890-ih, fotograf Jean Pascal Sébah

Gradnja bodočega jedra Velikega bazarja se je začela pozimi 1455/56, kmalu po osmanski osvojitvi Konstantinopla in je bila del širše pobude za spodbujanje gospodarske blaginje v mesta.[1] Sultan Mehmed II. Osvajalec je dal postaviti stavbo, namenjeno trgovanju s tekstilom [2] in dragulji v bližini svoje palače v Konstantinoplu.[3] Imenovan je bil Cevâhir Bedestan (Bedesten draguljev) in je bil v osmanski turščini znan tudi kot Bezzâzistan-ı Cedîd (Novi Bedesten). Beseda bedesten je prirejena iz perzijske besede bezestan, ki izhaja iz bez (platno), in pomeni »bazar prodajalcev blaga«.[4] Stavba – poimenovana izmenično v turščini İç (notranji), Antik (starodavni) ali Eski (stari) Bedesten – leži na pobočju tretjega griča v Carigradu, med starodavnima Konstantinovim in Teodozijevim forumom. Bil je tudi blizu prve sultanove palače, Stare palače (Eski Saray), ki se je prav tako gradila v teh istih letih in nedaleč od Artopoleje (v grščini Άρτοπωλεία), mestne pekovske četrti v bizantinskih časih.[5]

 

Bizantinski (komnenski) orel pred vzhodnimi vrati starega Bedestena

Gradnja Bedestena se je končala pozimi 1460/61, stavba pa je bila podarjena vakufu mošeje Hagija Sofija. Analiza opeke kaže, da večina konstrukcije izvira iz druge polovice 15. stoletja, čeprav je bizantinski relief, ki predstavlja komnenskega orla, ki je še vedno zaprt na vrhu vzhodnih vrat (Kuyumcular Kapısı) Bedestena, uporabljal več znanstvenikov kot dokaz, da je bila stavba bizantinska stavba.

Na trgu v bližini Bedestena, ki se imenuje v turščini Esir Pazarı, je bila aktivna trgovina s sužnji, ki je bila uporabljena tudi iz bizantinskih časov. Druge pomembne tržnice v bližini so bile tržnica rabljenih predmetov (turško Bit Pazarı), Dolga tržnica (Uzun Çarşı), ki ustreza grškemu Makros Embolos (Μακρός Ὲμβολος za Dolgi portik), dolgo trgovsko središče s portikom, ki se razteza navzdol od Konstantinovega foruma do Zlatega roga, ki je bil eden od glavnih tržnih predelov mesta, medtem ko so staro knjižno tržnico (Sahaflar Çarşısı) preselili s bazarja na sedanjo slikovito lokacijo blizu Bajazidove mošeje šele po carigrajskem potresu leta 1894.

Nekaj let pozneje  [6] —po drugih virih se je to zgodilo leta 1545 pod sultanom Sulejmanom I. — Mehmed II. je dal zgraditi še eno pokrito tržnico, Sandala Bedesten (ime izvira iz neke vrste niti, tkane v Bursi, ki je imela barvo sandalovine [7]), imenovana tudi Küçük (Mali), Cedit ali Yeni (obe besedi pomenita 'Novo') Bedesten, ki je ležal severno od prvega.

Po postavitvi Sandal Bedesten se je tja preselila trgovina s tekstilom, medtem ko je bil Cevahir Bedesten rezerviran za trgovino z luksuznim blagom. Na začetku sta bila objekta izolirana. Po besedah francoskega popotnika Pierra Gillesa iz 16. stoletja so med njima in Bajazidovo mošejo stale ruševine cerkva in velika cisterna. Toda kmalu so številni prodajalci odprli svoje trgovine med njimi in okoli njih, tako da se je rodila cela četrt, posvečena izključno trgovini.

V začetku 17. stoletja je Veliki bazar že dobil svojo končno podobo. Zaradi ogromnega obsega Osmanskega cesarstva na treh celinah in popolnega nadzora cestnih komunikacij med Azijo in Evropo so bazar in okoliški hani ali karavanseraji postali središče sredozemske trgovine. Po mnenju več evropskih popotnikov je bil v tistem času in vse do prve polovice 19. stoletja trg brez konkurence v Evropi po številčnosti, raznolikosti in kakovosti prodanega blaga. V tistem času od evropskih popotnikov vemo, da je imel Veliki bazar kvadraten tloris, z dvema pravokotnima glavnima ulicama, ki sta se križali na sredini in tretjo ulico, ki poteka vzdolž zunanjega oboda. Na bazarju je bilo 67 ulic (vsaka je nosila ime prodajalcev določenega blaga), več trgov, ki so služili za dnevne molitve, 5 mošej, 7 vodnjakov, 18 vrat, ki so se vsak dan odpirala zjutraj in zapirala zvečer (od tod izvira sodobno ime tržnice, 'Zaprta tržnica' - Kapalıçarşı). Okoli leta 1638 nam je turški popotnik Evlija Čelebi dal najpomembnejši zgodovinski opis bazarja in njegovih običajev. Število trgovin je bilo 3000, plus 300 v okoliških hanih, velikih dvo- ali trinadstropnih karavanserajih okrog notranjega dvorišča s portikom, kjer je bilo mogoče skladiščiti blago in so bivali trgovci.[8] V tem obdobju je bila koncentrirana desetina mestnih trgovin na bazarju in okoli njega. Kljub vsemu takrat bazar še ni bil pokrit.

 

Dolap na risbi Cesareja Bisea iz edicije Costantinopoli Edmonda De Amicisa (izdaja 1882)

Ponavljajoče se nesreče, požari in potresi so prizadeli Veliki bazar. Prvi požar se je zgodil leta 1515; drugi leta 1548. Drugi požari so opustošili kompleks v letih 1588, 1618 (ko je bil uničen Bit Pazarı), 1645, 1652, 1658, 1660 (ob tej priložnosti je bilo celotno mesto opustošeno), 1687, 1688 (velika škoda je nastala na Uzun Çarşı, 1695) in 1701.[9] Požar leta 1701 je bil še posebej hud, zaradi česar je veliki vezir Nevşehirli Damad Ibrahim paša v letih 1730–1731 ponovno zgradil več delov kompleksa. Leta 1738 je Kızlar Ağası Beşir Ağa daroval vodnjak (še obstoječ) blizu Mercan Kapıja.

V tem obdobju je bilo zaradi novega zakona o požarih, izdanega leta 1696, več delov trga, ki so ležali med obema Bedestenoma, pokritih z oboki. Kljub temu so v letih 1750 in 1791 kompleks opustošili novi požari. Potres leta 1766 je povzročil več škode, ki jo je leto pozneje popravil glavni dvorni arhitekt (Hassa Baş Mimarı) Ahmet.

Rast tekstilne industrije v zahodni Evropi v 19. stoletju, uvedba množičnih proizvodnih metod, kapitulacije, podpisane med cesarstvom in številnimi evropskimi državami, in preprečevanje – vedno s strani evropskih trgovcev – surovin, potrebnih za proizvodnjo blaga v cesarstvu, zaprto gospodarstvo, so bili dejavniki, ki so povzročili upad trga.[10] Do leta 1850 so bile najemnine v Bedestenu desetkrat nižje kot dve do tri desetletja prej. Poleg tega sta rojstvo zahodno usmerjene buržoazije in komercialni uspeh zahodnih izdelkov potisnila trgovce, ki so pripadali manjšinam (Grki, Armenci, Judje), da so se izselili s bazarja, ki so ga dojemali kot zastarelega in odprli nove trgovine v drugih četrtih Evropejcev, kot sta Pera in Galata.[11]

Po raziskavi iz leta 1890 je bilo na bazarju 4399 aktivnih trgovin, 2 bedestena, 2195 sob, 1 hamam, ena mošeja, 10 medres, 19 vodnjakov (med njimi dva šadirvana in en sebil), en mavzolej in 24 hanov. Na 30,7 ha kompleksa, ki je zaščiten z 18 vrati, je 3000 trgovin vzdolž 61 ulic, 2 bedesten, 13 han (in še nekaj zunaj).

Zadnja večja katastrofa se je zgodila leta 1894: močan potres, ki je pretresel Carigrad. Minister za javna dela Mahmud Celaleddin paša je do leta 1898 nadziral popravilo poškodovanega bazarja in ob tej priložnosti se je kompleks po površini zmanjšal. Na zahodu je Bit Pazarı ostal zunaj novega oboda in je postal cesta odprtega neba, imenovana Çadırcılar Caddesi (Cesta izdelovalcev šotorov), medtem ko so bila stara vrata in Kütkculer Kapi porušena. Med vsemi hani, ki so pripadali Bazarju, jih je veliko ostalo zunaj, le devet jih je ostalo zaprtih v strukturi.

Leta 1914 je Sandal Bedesten, katerega predelovalce tekstilnih izdelkov je uničila evropska konkurenca, prevzelo mesto Carigrad in se je začela eno leto pozneje uporabljala kot dražbena hiša, predvsem za preproge. Leta 1927 so posamezni deli bazarja in ulice dobili uradna imena. Zadnji požari na bazarju so se zgodili v letih 1943 in 1954, s tem povezane obnove pa so bile končane 28. julija 1959.[12]

Zadnja obnova kompleksa je bila leta 1980. Ob tej priložnosti so odstranili tudi reklamne plakate po tržnici.