Akropola z Odeonom Heroda Atika na levi

Najstarejša znana človeška prisotnost v Atenah je bila odkrita v jami skrilavca, datirana med 11. in 7. tisočletjem pred našim štetjem. Atene so neprekinjeno naseljene vsaj 7000 let. Do leta 1400 pred našim štetjem je naselje postalo pomembno središče mikenske civilizacije in Akropola velika mikenska trdnjava, katere ostanki so verjetno deli značilnega kiklopskega zidu. [1] V primerjavi z drugimi mikenskimi središči, kot sta Mikene in Pilos, ni znano, ali so bile Atene uničene okrog leta 1200 pred našim štetjem, to je dogodek, ki ga pogosto pripisujejo vpadu Dorcev, a Atenci vedno trdijo, da so bili "čisti" Jonci brez dorskih elementov. Tudi Atene so tako kot mnoge druge bronastodobne naselbine začele propadati približno 150 let pozneje.

Kip Tezeja. Po legendi je bil Tezej odgovoren za synoikismos ("skupno bivanje"), politično poenotenje Atike pod Atenami.

Grobovi iz železne dobe v Keramejku in drugod so pogosto bogati z najdbami, kar dokazuje, da so bile od 900 let pred našim štetjem dalje Atene eno vodilnih središč trgovine in blaginje v regiji. [2] K vodilnemu položaju Aten so verjetno pripomogli tudi osrednja lega v grškem svetu, njena varna trdnjava na Akropoli in dostop do morja, kar je bila naravno prednost pred celinskimi tekmeci, kot so bile Tebe in Šparta.

Delska zveza pod vodstvom Aten pred peloponeško vojno 431 pr. n. št.

Filopapov spomenik iz obdobja Rimljanov

V 6. stoletju pred našim štetjem so se razširili socialni nemiri, posledica so bile Solonove reforme. To je morda leta 508 pred našim štetjem utrlo pot Klejstenovi uvedbi demokracije. Atene so v tem času postale pomembna pomorska sila z veliko floto. Pomagale so pri uporu jonskih mest proti perzijskemu vladarju. V grško-perzijskih vojnah so Atene skupaj s Šparto vodile koalicijo grških držav, ki so sčasoma odbile Perzijce in jih premagale v bitki na Maratonskem polju 490 pred našim štetjem ter ključni bitki pri Salamini 480 pred našim štetjem. Toda to ni preprečilo, da Perzijci ne bi zajeli Aten in jih dvakrat uničili v enem letu po odporu v bitki pri Termopilah s Špartanci in drugimi Grki pod vodstvom kralja Leonidasa, potem ko sta Beocija in Atika padli pod Perzijci.

Naslednja desetletja so postala znana kot zlata doba atenske demokracije. V tem času so Atene postale vodilno mesto antične Grčije, s svojimi kulturnimi dosežki so Atene položile temelje zahodni civilizaciji. V tem času so v dramatiki prevladovali Ajshil, Sofokles in Evripid, zgodovinarja Herodot in Tukidid, zdravnik Hipokrat in filozof Sokrat. Atene je vodil Periklej, ki je spodbujal umetnost in pospešil demokracijo ter začel velikopotezen program gradenj stavb na Akropoli (vključno s Partenonom). Imperij je krepil z Atiško-delsko pomorsko zvezo. Prvotno naj bi kot združenje grških mestnih državic nadaljevala boj proti Perzijcem, a se je zveza kmalu spremenila v vlečni voz imperialnih želja Aten. Nastale napetosti so povzročile peloponeške vojne (431-404 pr. n. št.), v katerih je Atene premagala Šparta.

Sredi 4. stoletja pred našim štetjem je postalo severno grško kraljestvo Makedonija prevladujoče pri atenskih zadevah. Leta 338 pred našim štetjem je vojska Filipa II. premagala zavezništvo nekaterih grških mestnih državic, vključno Atene in Tebe v bitki pri Hajroneji, s čimer se dejansko konča atenska neodvisnost. Pozneje so pod Rimom Atene dobile status svobodnega mesta zaradi svojih zelo občudovanih šol. Rimski cesar Hadrijan je v 2. stoletju našega štetja zgradil knjižnico, telovadnico, akvadukt, ki se še vedno uporablja, nekaj templjev in svetišč, most in financiral dokončanje templja olimpskega Zevsa.

Do konca pozne antike je mesto slabelo, v drugi polovici srednjega bizantinskega obdobja v 9. do 10. stoletja našega štetja si je spet opomoglo in je bilo v času križarskih vojn sorazmerno uspešno zaradi trgovanja z Italijani. Po četrti križarski vojni je bila ustanovljena Atenska vojvodina. Leta 1458 je mesto osvojilo Osmansko cesarstvo in začelo se je dolgo obdobje upadanja.

Trg Omonoia v 1960-tih

Prihod kralja Ota v Atene, Peter von Hess, 1839

Po grški vojni za neodvisnost in vzpostavitvi grškega kraljestva so bile leta 1834 Atene izbrane za glavno mesto nove neodvisne grške države, predvsem zaradi zgodovinskih in sentimentalnih razlogov. Takrat je bilo mesto majhno, zgrajeno okoli vznožja Akropole. Prvi kralj Grčije, Otto I. Bavarski, je naročil arhitektoma Stamatiosu Kleanthisu in Eduardu Schaubertu, naj oblikujeta sodoben mestni načrt, primeren za glavno mesto države.

Prvi sodoben načrt mesta je sestavljal trikotnik, ki je bil določen z Akropolo, antičnim pokopališčem Keramejk in novo palačo bavarskega kralja (v kateri je zdaj grški parlament), tako da je poudaril povezavo med sodobnimi in antičnimi Atenami. Neoklasicizem, mednarodni slog te dobe, je bil arhitekturni slog, s katerim so bavarski, francoski in grški arhitekti, kot so Hansen, Klenze, Boulanger ali Kaftantzoglou, zasnovali prve pomembne javne zgradbe novega glavnega mesta. Leta 1896 so Atene gostile prve sodobne olimpijske igre. V dvajsetih so številni grški begunci, izgnani iz Male Azije po grško-turški vojni (1919-1922), povečali število prebivalcev Aten. Zlasti po drugi svetovni vojni ter od leta 1950 do 1960 je prebivalstvo mesta silovito naraslo in Atene so doživele postopno širitev.

Leta 1980 je bilo mesto očitno preobremenjeno zaradi smoga iz tovarn in vedno večjega števila avtomobilov, pa tudi pomanjkanja ustreznega prostora, kar je postalo največji izziv mesta. Mestni organi so leta 1990 sprejeli vrsto ukrepov proti onesnaževanju, precej so izboljšali infrastrukturo (vključno z avtocesto Atiki ODOS, širitvijo podzemne železnice v Atenah in novim mednarodnim letališčem), kar je precej ublažilo onesnaževanje in preoblikovalo Atene v veliko bolj funkcionalno mesto. Leta 2004 so v Atenah gostili poletne olimpijske igre leta 2004.

Pogled na Partenon