Volubilis (arabsko: وليلي [Walīlī]) je deloma izkopano rimsko mesto v severnem Maroku blizu Meknesa med Fesom in Rabatom. Naselje sredi plodne pokrajine so v 3. stoletju pr. n. št. zgradili Feničani, kasnejši Kartažani. V 1. stoletju pr. n. št. se je pod rimsko oblastjo hitro razvijalo in se razširilo na površino kakšnih 40 hektarjev. Mestno obzidje je bilo dolgo 2,6 km. V 2. stoletju n. št. je dobilo več pomembnih javnih zgradb, vključno z baziliko, templjem in slavolokom. Njegovo bogastvo, ki je temeljilo predvsem na oljkarstvu, je spodbudilo gradnjo razkošnih mestnih hiš z bogatimi talnimi mozaiki.

Mesto so okoli leta 285 osvojila lokalna berberska plemena in ni nikoli več prišlo pod rimsko oblast. Naseljeno je bilo še najmanj 700 let, sprva kot latinizirana krščanska skupnost, kasneje pa kot muslimansko naselje. V poznem 8. stoletju je postalo sedež Idrisa Ibn Abdalaha, ustanovitelja Idrisidske dinastije, in države Maroko. V 11. stoletju se je prestolnica države preselila v Fes in mesto je opustelo. Večina prebivalcev se je preselila v bližnji Moulay Idriss Zerhoun kakšnih 5 km od Volubilisa.

Opuščeno mesto je ostalo skoraj nedotaknjeno do sredine 18. stoletja, ko ga je prizadel močan potres. Po potresu so ga izropali maroški vladarji, ki so potrebovali gradivo za gradnjo Meknesa. Šele v drugi polovici 19. stoletja so ugotovili, da gre za ostanke starodavnega Volubilisa. V obdobju francoska vladavine v Maroku in po njej je bila odkopana približno polovica mesta. Med izkopavanji so odkrili veliko lepih mozaikov, nekaj pomembnih javnih zgradb in hiš premožnih meščanov. Nekaj zgradb so tudi rekonstruirali in obnovili. Ostanki mesta so od leta 1997 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine kot "izjemno dobro ohranjen primer velikega rimskega kolonialnega mesta na robu imperija".