Ostanki termalnega kopališča VII. legije Gemina v kripti Puerta Obispo.

Pod sedanjo lokacijo stolnice je VII. legija Gemina zgradila kopališče, veliko večje od sedanje stavbe. V južni fasadi so leta 1997 raziskali ostanke prve stolnice.

Med ponovnim zavzetjem kristjanov so bile stare rimske kopeli spremenjene v kraljevo palačo. Kralj Ordoño II., ki je leta 916 zasedel leonski prestol, je leta 917 v bitki pri San Estebanu de Gormaz premagal Arabce.[1] V znak hvaležnosti Bogu za zmago se je odrekel svoji palači, da bi zgradil prvo stolnico. Pod škofom Fruminiom II. je bila stavba spremenjena v sveto mesto. V stolnici je grobnica Ordona II. Leonskega, ki je umrl leta 924.

Tempelj so varovali in upravljali menihi iz reda svetega Benedikta in verjetno je bila njihova stavba zelo podobna številnim drugim, ki so obstajale v času leonskega mozarabskega obdobja. Almanzor je v poznem 10. stoletju vodil kampanjo po teh deželah, opustošil mesto in uničil templje. Vendar se zdi, da so škodo na stavbi stolnice hitro odpravili, saj je bil leta 999 v cerkvi okronan kralj Alfonz V. Leonski.

Po političnih pretresih in mavrskih napadih, ki so trajali do leta 1067, je bilo stanje v stolnici skrajno revno. Kralj Ferdinand I. Leonski je po prenosu ostankov sv. Izidorja v León, hotel tempelj obnoviti. Ta kralj je dosegel uspeh v širitvi kraljestva.

S pomočjo princese Tereze Urraca iz Navare, kraljeve sestre, se je začela gradnja druge stolnice znotraj obstoječe arhitekture. Slog je bil v bistvu romanski, zgrajena iz opeke in kamna, s tremi ladjami, zaključenimi s polkrožnimi apsidami, osrednja posvečena sveti Mariji, kot v prejšnji cerkvi. Stolnica je bila posvečena 10. novembra 1073 med vladavino Alfonza VI. Verjetno so na njej delali isti zidarji, ki so gradili baziliko svetega Izidorja v Leonu.

Ta stolnica je obstala do konca naslednjega stoletja. Ko se je na prestol povzpel zadnji kralj Leona Alfonz IX., je bilo mesto in kraljestvo priča velikim družbenim, umetniškim in kulturnim spremembam.

 

León Cathedral, glavna fasada

 

Južna fasada

 

Severno pročelje gledano iz križnega hodnika.

Tretja stolnica, ki je zdaj v gotskem slogu, se je začela graditi okoli leta 1205, vendar so težave s fundacijo odložile nadaljevanje del do leta 1255 pod škofom Martínom Fernándezom ob podpori kralja Kastilje in Leona, Alfonza X. Zasnova je pripisana mojstru Enriqueju, morda doma iz Francije, ki je pred tem delal v stolnici v Burgosu. Jasno je, da je poznal gotsko arhitekturno obliko iz Francije. Umrl je leta 1277, zamenjal pa ga je Španec Juan Perez. Leta 1289 je umrl tudi škof Martín Fernández, ko je bila prednja stran templja že odprta za bogoslužje. Osnovna stavba stolnice je bila kmalu končana in leta 1302 je škof Gonzalo Osorio odprl celo cerkev vernikom. Križni hodnik in severni stolp sta bila dokončana v 14. stoletju. Južni stolp je bil dokončan šele v drugi polovici 15. stoletja.

Stolnica v Leonu, tako kot njena sestrska predhodnica, stolnica v Burgosu, sledi postavitvi Reimske stolnice. Tako kot večina francoskih stolnic je tudi leonska zgrajena z geometrijskim modulom, ki temelji na trikotniku (ad triangulum), katerega primarne črte se nanašajo na kvadratni koren 3 in odgovarjajo na vse dele in celoto. Ta vidik, tako kot pri postavitvi, nadmorski višini ter okrasnih in simboličnih vsebinah, naredi to stolnico verodostojno čezpirenejsko zgradbo, umaknjeno iz španske mode in spada v najčistejšo šolo francoske Šampanje. Zato si je prislužila vzdevek »najbolj francoske španske stolnice« ali Pulchra Leonina (Lepotica Leona), saj so njene formalne značilnosti povezane z gotskim slogom Šampanje.

Leonsko stolnico poleg svoje postavitve navdihuje tudi Reimska v svoji strukturi, obliki kapel ambulatorija (v tem primeru poligonalne) in razvoju transepta. Vpliv stolnice v Chartresu je viden na zahodni verandi. Ta v Leonu v višini svetlobnega nadstropja opusti model stolnice v Reimsu, saj je tam prosojna in upošteva tehnični napredek, dosežen v stolnicah Sainte Chapelle in Amiens.

Francoski vpliv najdemo tudi pri razvoju prezbiterija, kamor naj bi po njihovi navadi postavili kor. Specifično leonska je lokacija križnega hodnika, brez organske vezi s templjem, izhod v tlorisu stolpov glavne fasade, prikaz višine opornikov ladje, in prekinitev petih ladij na sprednjem koncu glavnega dela templja, ki so bile zmanjšane na tri.

Težava je bila v tem, da je večina temeljev na rimskih ruševinah, hipokavstih 2. stoletja, kar je oviralo dobre temelje za stebre. Kopičenje vlage in iztekanje vode je povzročilo resne nevšečnosti glavnim gradbenikom. Poleg tega je bila večina kamnov v stolnici slabe sestave, apnenec slabo odporen na atmosferske vplive. Poleg tega je bila subtilnost sloga izziv za gradbene materiale; številne podpore so izredno krhke, linije so zmanjšane na popolno optimizacijo do te mere, da se je več takratnih arhitektov spraševalo, ali bo tak projekt lahko obstal. Ta skoraj neresnična zgradba, skupaj s slabo kakovostjo kamna in njegovo slabo podlago, je od 15. stoletja dalje silila k nenehnim posegom in obnovam, ki je tempelj spremenil v evropski model za transformativne posege, restavriranje in konzerviranje.