مصر القديمة ( Stari Egipt )
Stari Egipt je bila civilizacija starodavne severovzhodne Afrike. Sledila je prazgodovinskemu Egiptu in se začela razvijati okoli 3150 pr. n. št. s politično združitvijo Gornjega in Spodnjega Egipta pod kraljem Menesom, katerega se pogosto istoveti z Narmerjem. Zgodovina starega Egipta se je dogajala v nizu stabilnih kraljestev (Staro kraljestvo zgodnje bronaste dobe, Srednje kraljestvo srednje bronaste dobe in Novo kraljestvo pozne bronaste dobe) in nizu relativno nestabilnih vmesnih obdobij s skupaj 31 vladarskimi dinastijami.
Višek je dosegla v ramzeškem obdobju Novega kraljestva, v katerem je tekmovala s Hetiti, Asirci in Mitanci, potem pa je začela počasi propadati. Egipt so napadale in osvajale različne tuje sile, najprej Kanaanci/Hiksi, za njimi libijski Berberi, Nubijci, Asirci, Babilonci, ahemenidski Perzijci in v tretjem vmesnem obdobku in poznem obdobju Makedonci. Po smrti Aleksandra Velikega in delitvi njegovega imperija je v Egiptu zavladal njegov general Ptolemaj I. Soter. Grško Ptolemejsko kraljestvo je v Egiptu vladalo do leta 30 pr. n. št., ko je pod Kleopatro VII. padlo pod rimsko oblast in postalo rimska provinca.
Uspešnost staroegipčanske civilizacije je bila delno posledica njegove prilagoditve na pogoje kmetovanja v dolini Nila. Predvidljive poplave in sistematično namakanje so pripomogli k proizvodnji presežkov kmetijskih pridelkov, ki so omogočili večjo gostoto prebivalstva ter družbeni in kulturni razvoj. S proizvodnimi presežki je država spodbujala izkoriščanje naravnih bogastev doline Nila in sosednjih puščavskih pokrajin, omogočila razvoj lastne pisave, organizirala kolektivne gradbene in kmetijske projekte, trgovanje s sosednjimi državami in vojsko, ki je branila državo pred vdori tujcev in vzdrževala egipčansko nadoblast. Spodbujanje in organiziranje teh dejavnosti je bilo prepuščeno birokraciji elitnih pismoukov, verskih voditeljev in administratorjev pod nadzorom faraona, ki je svojo oblast vzdrževal z dodelanim sistemom verskih prepričanj.
Preberite večStari Egipt je bila civilizacija starodavne severovzhodne Afrike. Sledila je prazgodovinskemu Egiptu in se začela razvijati okoli 3150 pr. n. št. s politično združitvijo Gornjega in Spodnjega Egipta pod kraljem Menesom, katerega se pogosto istoveti z Narmerjem. Zgodovina starega Egipta se je dogajala v nizu stabilnih kraljestev (Staro kraljestvo zgodnje bronaste dobe, Srednje kraljestvo srednje bronaste dobe in Novo kraljestvo pozne bronaste dobe) in nizu relativno nestabilnih vmesnih obdobij s skupaj 31 vladarskimi dinastijami.
Višek je dosegla v ramzeškem obdobju Novega kraljestva, v katerem je tekmovala s Hetiti, Asirci in Mitanci, potem pa je začela počasi propadati. Egipt so napadale in osvajale različne tuje sile, najprej Kanaanci/Hiksi, za njimi libijski Berberi, Nubijci, Asirci, Babilonci, ahemenidski Perzijci in v tretjem vmesnem obdobku in poznem obdobju Makedonci. Po smrti Aleksandra Velikega in delitvi njegovega imperija je v Egiptu zavladal njegov general Ptolemaj I. Soter. Grško Ptolemejsko kraljestvo je v Egiptu vladalo do leta 30 pr. n. št., ko je pod Kleopatro VII. padlo pod rimsko oblast in postalo rimska provinca.
Uspešnost staroegipčanske civilizacije je bila delno posledica njegove prilagoditve na pogoje kmetovanja v dolini Nila. Predvidljive poplave in sistematično namakanje so pripomogli k proizvodnji presežkov kmetijskih pridelkov, ki so omogočili večjo gostoto prebivalstva ter družbeni in kulturni razvoj. S proizvodnimi presežki je država spodbujala izkoriščanje naravnih bogastev doline Nila in sosednjih puščavskih pokrajin, omogočila razvoj lastne pisave, organizirala kolektivne gradbene in kmetijske projekte, trgovanje s sosednjimi državami in vojsko, ki je branila državo pred vdori tujcev in vzdrževala egipčansko nadoblast. Spodbujanje in organiziranje teh dejavnosti je bilo prepuščeno birokraciji elitnih pismoukov, verskih voditeljev in administratorjev pod nadzorom faraona, ki je svojo oblast vzdrževal z dodelanim sistemom verskih prepričanj.
Med velike dosežke starih Egipčanov spadajo tehnike lomljenja in obdelave kamna ter geodetske in gradbene tehnike, ki so omogočile gradnjo monumentalnih piramid, templjev in obeliskov. Med dosežke spadajo tudi matematični sistem, učinkovito zdravstvo, namakalni sistemi in tehnike obdelave zemlje, prve znane ladje iz lesenih desk, tehnologije proizvodnje fajanse in stekla, nove literarne oblike in ne nazadnje prvi znani mirovni sporazum, sklenjen s Hetiti po bitki pri Kadešu. Stari Egipt nam je zapustil trajno dediščino. Njegova umetnost in arhitektura sta se na široko posnemali, njegovi artefakti pa raznesli po vsem svetu. Njegove monumentalne ruševine so cela stoletja navdihovale domišljijo potnikov in piscev. Ponovno odkrito spoštovanje do starega in izkopavanja v zgodnjem modernem obdobju, ki so jih vodili predvsem Evropejci in Egipčani, so privedla do znanstvenega raziskovanja egipčanske civilizacije in večjega razumevanja njene kulturne dediščine.
