新幹線 ( Šinkansen )
Šinkansen新幹線 je mreža visokohitrostnega železniškega omrežja na Japonskem. Z visokohitrostnimi vlaki in omrežjem operirajo štiri družbe skupine Japan Railways Group. Prvo linijo Tōkaidō Shinkansen so odprli leta 1964 z dolžino 515,4 kilometrov. Od takrat naprej so razširili omrežje na 2387,7 kilometrov s potovalnimi hitrostmi 240-320 km/h. Omrežje povezuje največja mesta na otokih Honšu in Kjušu, povezava do severnega otoka Hokaido je v izgradnji.
Največja hitrost je 320 km/h na 387,5-kilometrski liniji Tōhoku Šinkansen. Na testih so dosegli 443 km/h. Maglevi pa so dosegli rekordnih 581 km/h.
Linija Tōkaidō šinkansen je najbolj prometna visokohitrostna linija na svetu. Na leto se na njej vozi 151 milijonov potnikov. Skupno je na njej potovalo čez 5 milijard potnikov, po celotnem omrežju pa čez 10 milijard.
Med mestoma Tokio in Osaka, največjima metropolama na Japonskem, vozi do 13 vlakov na uro v vsako smer, vsak s 16 vagoni (do 1323 potnikov). Šinkansen je bilo najbolj prometno visokohitrostno omrežje na svetu (353 milijonov potnikov leta 2007), dokler ni Kitajska s svojim hitrorastočim omrežjem prevzela vodilno mesto.
Japonska je bila prva država na svetu, ki je izgradila železnice, namenjene hitrim vlakom. Glavni, ki so sodelovali pri izgradnji, so bili glavni inženir Hideo Shima in Shinji Sogō, ki je prepričal politike za financiranje. Drugi pomembni možje so bili Tadanao Miki, Tadashi Matsudaira in Hajime Kawanabe. Odgovorni so bili za razvoj vlakov in železic, vsi trije so med 2. svetovno vojno načrtovali letala.
Ime Šinkansen sicer pomeni "nova magistrala", se pa uporablja tudi vzdevek "krogelni, "nabojni" ali "projektilni" vlak (japonsko: dangan ressha 弾丸列車, angleško: bullet train), zaradi oblike in hitrosti prvih vlakov.
Ime Šinkansen so prvič uporabili leta 1940 za linijo med mestoma Tokio in Šimonoseki, ki bi uporabljala parne in električne vlake z največjo hitrostjo 200 km/h. V naslednjih treh letih so hoteli povezati linijo do Pekinga s podvodnim predorom. Hoteli so se povezati tudi s transibirsko železnico in celo s Singapurjem. Vendar je vojna te načrte onemogočila. Je pa precej predorov iz obdobja vojne še vedno v uporabi.
Po koncu 2. svetovne vojne so začasno prekinili razvoj visokohitrostnih vlakov. V poznih petdesetih letih 20. stoletja je ministrstvo za vlake obnovilo projekt Šinkansen. Leta 1957 je podjetje Odakju predstavilo vlak Odakyū 3000 serije SE s potovalno hitrostjo 145 km/h, rekord za ozkotirno železnico tistega časa. Potem so se odločili, da zgradijo še hitrejši vlak s standardno širino železnic.
Preberite večŠinkansen新幹線 je mreža visokohitrostnega železniškega omrežja na Japonskem. Z visokohitrostnimi vlaki in omrežjem operirajo štiri družbe skupine Japan Railways Group. Prvo linijo Tōkaidō Shinkansen so odprli leta 1964 z dolžino 515,4 kilometrov. Od takrat naprej so razširili omrežje na 2387,7 kilometrov s potovalnimi hitrostmi 240-320 km/h. Omrežje povezuje največja mesta na otokih Honšu in Kjušu, povezava do severnega otoka Hokaido je v izgradnji.
Največja hitrost je 320 km/h na 387,5-kilometrski liniji Tōhoku Šinkansen. Na testih so dosegli 443 km/h. Maglevi pa so dosegli rekordnih 581 km/h.
Linija Tōkaidō šinkansen je najbolj prometna visokohitrostna linija na svetu. Na leto se na njej vozi 151 milijonov potnikov. Skupno je na njej potovalo čez 5 milijard potnikov, po celotnem omrežju pa čez 10 milijard.
Med mestoma Tokio in Osaka, največjima metropolama na Japonskem, vozi do 13 vlakov na uro v vsako smer, vsak s 16 vagoni (do 1323 potnikov). Šinkansen je bilo najbolj prometno visokohitrostno omrežje na svetu (353 milijonov potnikov leta 2007), dokler ni Kitajska s svojim hitrorastočim omrežjem prevzela vodilno mesto.
Japonska je bila prva država na svetu, ki je izgradila železnice, namenjene hitrim vlakom. Glavni, ki so sodelovali pri izgradnji, so bili glavni inženir Hideo Shima in Shinji Sogō, ki je prepričal politike za financiranje. Drugi pomembni možje so bili Tadanao Miki, Tadashi Matsudaira in Hajime Kawanabe. Odgovorni so bili za razvoj vlakov in železic, vsi trije so med 2. svetovno vojno načrtovali letala.
Ime Šinkansen sicer pomeni "nova magistrala", se pa uporablja tudi vzdevek "krogelni, "nabojni" ali "projektilni" vlak (japonsko: dangan ressha 弾丸列車, angleško: bullet train), zaradi oblike in hitrosti prvih vlakov.
Ime Šinkansen so prvič uporabili leta 1940 za linijo med mestoma Tokio in Šimonoseki, ki bi uporabljala parne in električne vlake z največjo hitrostjo 200 km/h. V naslednjih treh letih so hoteli povezati linijo do Pekinga s podvodnim predorom. Hoteli so se povezati tudi s transibirsko železnico in celo s Singapurjem. Vendar je vojna te načrte onemogočila. Je pa precej predorov iz obdobja vojne še vedno v uporabi.
Po koncu 2. svetovne vojne so začasno prekinili razvoj visokohitrostnih vlakov. V poznih petdesetih letih 20. stoletja je ministrstvo za vlake obnovilo projekt Šinkansen. Leta 1957 je podjetje Odakju predstavilo vlak Odakyū 3000 serije SE s potovalno hitrostjo 145 km/h, rekord za ozkotirno železnico tistega časa. Potem so se odločili, da zgradijo še hitrejši vlak s standardno širino železnic.
V 1950-ih so domnevali, da bodo letala in avtoceste nasledile vlake. To se je zgodilo v ZDA in nekaterih evropskih državah. Shinji Sogō je uspešno prepričal vlado za razvoj visokohitrostnih vlakov, ki so potem postali velik uspeh in ponos Japonske. V 50-letni zgodovini in pri več kot 10 milijardah potnikov ni bilo nobene nesreče s smrtnim izidom, kljub temu da deluje na potresnem območju.
Vlak Šinkansen porabi šestkrat manj energije kot avto, kljub nekajkrat večji potovalni hitrosti.
