Pont du Gard je starodavni rimski akvadukt, ki prečka reko Gardon v južni Franciji. Nahaja se v bližini mesta Vers-Pont-du-Gard, most je del Nîmes akvadukta, 50 kilometrov dolgega sistema, zgrajenega v prvem stoletju našega štetja za prevoz vode od izvira v kraju Uzès do rimske kolonije Nemausus (Nîmes) . Zaradi neravnega terena med dvema točkama, je večinoma podzemnemu vodovodu sledila dolga, zavita pot, ki se imenuje po mostu čez sotesko reke Gardon. Pont du Gard je najvišji od vseh rimskih akvaduktov in skupaj z akvaduktom Segovia, eden izmed najbolje ohranjenih. Na seznam Unescove svetovne dediščine je bil dodan v letu 1985 zaradi svojega zgodovinskega pomena.
Most ima tri nivoje lokov in stoji 48,8 m visoko. Celoten vodovod se na celotni dolžini spusti po višini le 17 m, medtem ko se je most spusti za samo 2,5 cm - naklonu samo 1 na 3000 - kar kaže na veliko natančnost, ki so jo bili rimski inženirji sposobni doseči samo z uporabo enostavne tehnologije. Vod...Preberite več
Pont du Gard je starodavni rimski akvadukt, ki prečka reko Gardon v južni Franciji. Nahaja se v bližini mesta Vers-Pont-du-Gard, most je del Nîmes akvadukta, 50 kilometrov dolgega sistema, zgrajenega v prvem stoletju našega štetja za prevoz vode od izvira v kraju Uzès do rimske kolonije Nemausus (Nîmes) . Zaradi neravnega terena med dvema točkama, je večinoma podzemnemu vodovodu sledila dolga, zavita pot, ki se imenuje po mostu čez sotesko reke Gardon. Pont du Gard je najvišji od vseh rimskih akvaduktov in skupaj z akvaduktom Segovia, eden izmed najbolje ohranjenih. Na seznam Unescove svetovne dediščine je bil dodan v letu 1985 zaradi svojega zgodovinskega pomena.
Most ima tri nivoje lokov in stoji 48,8 m visoko. Celoten vodovod se na celotni dolžini spusti po višini le 17 m, medtem ko se je most spusti za samo 2,5 cm - naklonu samo 1 na 3000 - kar kaže na veliko natančnost, ki so jo bili rimski inženirji sposobni doseči samo z uporabo enostavne tehnologije. Vodovod je po ocenah zmogel prevesti 200.000 m3 vode na dan za vodnjake, kopališča in domove državljanov Nîmesa. Uporabljali so ga verjetno do 6. stoletja, nekateri odseki celo precej dlje, a je zaradi pomanjkanja vzdrževanja po 4. stoletju postal vse bolj zamašen z mineralnimi surovinami in odpadki, ki so sčasoma zamašili dotok vode. Po propadu rimskega imperija in neuporabe vodovoda, je Pont du Gard ostal večinoma nespremenjen, zaradi pomembne sekundarne funkcije, kot cestnega mostu. Stoletja so bili lokalni gospodarji in škofje odgovorni za njegovo vzdrževanje, v zameno za pravico do pobiranja cestnine za potnike, ki so ga uporabljali za prečkanje reke, čeprav so nekatere njegove kamne izropali. Velika škoda je bila povzročena na njem v 17. stoletju. Več pozornosti je pritegnil v 18. stoletju, ko je postal pomembna turistična destinacija. Med 18. in 21. stoletjem je doživel več prenov, ki so jih naročile lokalne oblasti in francoska država, ki so dosegle vrhunec leta 2000 z odprtjem novega centra za obiskovalce in odstranitvijo prometa in zgradb iz mostu in neposredne okolice. Danes je ena izmed najbolj priljubljenih francoskih turističnih znamenitosti, nanj so pozorni tudi književniki in umetniki.
Gradnjo vodovoda je že precej prej, okoli leta 19 pred našim štetjem, načrtoval Avgustov spremljevalec, Mark Vipsanij Agripa. V času, ko je služil kot edil, višji sodnik, pristojen za upravljanje oskrbe z vodo Rima in njenih kolonij. Espérandieu je leta 1926 zapisal, da je gradnja vodovoda povezana z obiskom Agripe Narbonensisa v tem letu. Novejša izkopavanja kažejo, da bi gradnja lahko bila med letoma 40 in 60 n. št.. Predori datirajo iz časa Avgusta, a so jih graditelji Nîmes vodovoda obšli, kovanci, odkrite v iztoku v Nîmesu niso starejši od vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. št.). Na podlagi tega je ekipa, ki jo je vodil Guilhem Fabre trdila, da je moral vodovod biti končan okrog sredine 1. stoletja. [1] Domneva se, da so za gradnjo potrebovali približno petnajst let, pri čemer je bilo zaposlenih med 800 in 1.000 delavci.
Od 4. stoletja dalje, je bilo vzdrževanje vodovoda zanemarjeno, saj so zaporedni napadi vsiljivcev motili regijo. Kanal so zamašile naplavine, obraba in rastlinske korenine, kar je močno zmanjšalo pretok vode. Nastale usedline v kanalu, plasti umazanije in organskega materiala, so bile do 50 cm debele na vsaki steni. Analiza usedlin je predlagala, da se je oskrba Nîmes z vodo nadaljevala še v 9. stoletju, vendar novejše raziskave kažejo, da je šel iz uporabe približno v šestem stoletju, posamezni njegovi deli pa lahko bistveno dlje. [2]
Čeprav so bili nekateri njegovi kamni izropani za uporabo drugje, je Pont du Gard ostal v veliki meri nedotaknjen. Zasluga za ohranitev gre njegovi uporabi kot cestni mostu. V 13. stoletju je francoski kralj podelil fevdalcem Uzèsa pravico do pobiranja cestnine za uporabo mostu. Pravica je bila kasneje prenesena na škofa Uzèsa. V zameno so bili odgovorni za vzdrževanje mostu v dobrem stanju. V 1620-ih je utrpel hude poškodbe, ko je Henrik, vojvoda Rohan, uporabil most za prevoz svojega topništva v času vojne med francoskimi rojalisti in hugenoti. Da bi zagotovil prostor za svoje topništvo pri prečkanju mostu, je vojvoda eno stran druge vrste lokov odrezal do globine približno tretjine prvotne debeline. To je pustilo na najnižjem krovu vrzel dovolj široko tudi vozove in topove, vendar je močno oslabilo most. [3]
Leta 1703 so lokalne oblasti obnovile Pont du Gard, popravili so razpoke, izpolnili kolesnice in nadomestili kamne izgubljene v prejšnjem stoletju. Nov most je zgradil inženir Henri Pitot v letih 1743-47 poleg obokov nižjega nivoja, tako da je cestni promet prečkal na namenskem mostu. Pisatelj Alexandre Dumas je bil zelo kritičen do gradnje novega mostu. Pont du Gard je še naprej propadal in v času Prosperja Mériméeja, ki ga je videl leta 1835, je bil v resni nevarnosti propada pred erozijo in izgubo kamna.
Napoleon III., ki je zelo občudoval vse rimske stvari, je obiskal Pont du Gard leta 1850 in se zanimal zanj. Odobril je načrte arhitekta Charlesa Laisnéa za popravilo mostu, ki je bilo izvedeno med 1855-58 s sredstvi, ki jih je dalo ministrstvo za državo. Delo pri tej veliki prenovi je vključevalo zamenjavo erodiranih kamnov, zasutje nekaj stebrov z betonom za pomoč pri stabilnosti in izboljšanje drenaže z ločitvijo mostu in vodovoda. Stopnice, ki so bile nameščene na enem koncu in stene kanala so popravili, kar omogoča obiskovalcem varen sprehod po samem vodovodu.
Bilo je še več projektov za utrditev stebrov in obokov Pont du Garda. Preživel je tri hude poplave v zadnjem stoletju; v velikanski poplavi leta 1958, ki je odnesla druge mostove, je bilo poplavljeno celotno spodnje nadstropje, leta 1998 je to območje prizadela druga velika poplava. Nadaljnje poplave leta 2002 so močno poškodovale bližnje naprave.
Pont du Gard je bil dodan na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine leta 1985 po merilih »Človeškega ustvarjalnega genija; pričevanje kulturne tradicije; pomena za človeško zgodovino«. [4] V opisu na seznamu je navedeno:«Hidravličnih inženirji in ... arhitekti, ki so razvili ta most, so ustvarili tehnično kot tudi umetniško mojstrovino.«
↑ Fabre, Guilhem; Fiches, Jean-Luc; Paillet, Jean-Louis (1991). "Interdisciplinary Research on the Aqueduct of Nimes and the Pont du Gard". Journal of Roman Archaeology. 4: 63–88. ↑ Magnusson, Roberta J. (2001). Water Technology in the Middle Ages: Cities, Monasteries, and Waterworks after the Roman Empire. The Johns Hopkins University Press. str. 3. ISBN 978-0801866265. ↑ Rennie, George (1855). "Description of the Pont du Gard". Minutes of proceedings of the Institution of Civil Engineers. 14: 238. ↑ UNESCO (2012). The World's Heritage. Collins. str. 229. ISBN 978-0007435616.
Dodaj nov komentar