Abdülmecid I

Palačo Dolmabahçe je naročil 31. sultan cesarstva Abdülmecid I., zgradili pa so jo med letoma 1843 in 1856. Prej so sultan in njegova družina živeli v palači Topkapı, a ker srednjeveški Topkapı ni imel sodobnega sloga in razkošja udobja, v primerjavi s palačami evropskih monarhov, se je Abdülmecid odločil zgraditi novo sodobno palačo blizu mesta nekdanje palače Beşiktaş Sahil, ki je bila porušena. Za gradbena dela je bil odgovoren Hacı Said Ağa, projekt pa so realizirali arhitekti Garabet Balyan, njegov sin Nigoğayos Balyan in Evanis Kalfa (člani armenske družine osmanskih dvornih arhitektov Balyan).

 

Fasada Selamlık

Gradnja je stala pet milijonov osmanskih zlatih lir ali 35 ton zlata, kar ustreza ok. 1,9 milijarde dolarjev v današnjih vrednostih (2021).[1][2] Ta znesek je ustrezal približno četrtini letnih davčnih prihodkov. Pravzaprav je bila gradnja financirana z razvrednotenjem, z množično izdajo papirnatega denarja, pa tudi s tujimi posojili. Ogromni izdatki so zelo obremenili državno blagajno in prispevali k slabšanju finančnega položaja Osmanskega cesarstva, ki je na koncu oktobra 1875 zamudila plačati svoj javni dolg, z naknadno vzpostavitvijo finančnega nadzora nad »bolnim človekom Evrope« leta 1881 s strani evropskih sil.

Slovesnost ob odprtju palače Dolmabahçe je potekala po Pariški mirovni pogodbi, podpisani z Ruskim cesarstvom 30. marca 1856. V časopisu Ceride-i Havâdis z dne 7. Shawwal 1272, Gregorian 11, 1856 je pisalo, da je bila palača uradno odprta 7. junija 1856.[3]

Palača je bila dom šestim sultanom od leta 1856, ko je bila prvič naseljena, do ukinitve kalifata leta 1924: zadnji monarh, ki je tukaj živel, je bil kalif Abdülmecid Efendi. Zakon, ki je začel veljati 3. marca 1924, je lastništvo palače prenesel na nacionalno dediščino nove Turške republike. Mustafa Kemal Atatürk, ustanovitelj in prvi predsednik Republike Turčije, je poleti uporabljal palačo kot predsedniško rezidenco in tu izdal nekaj svojih najpomembnejših del. Atatürk je v tej palači preživel zadnje dni zdravljenja, kjer je 10. novembra 1938 umrl.

Danes palačo upravlja Milli Saraylar Daire Başkanlığı (Direkcija za nacionalne palače), pristojna Velikemu narodnemu zboru Turčije.