میدان نقش جهان
( Nakš-e Džahan )Trg Nakš-e Džahan (perz. میدان نقش جهان Maidān-e Naghsh-e Jahān; lit: Podoba svetovnega trga), znan tudi kot trg Saeed (میدان سعیان) in Šahov trg (سعیاد.) do 1979, je trg v središču Isfahana v Iranu. Zgrajen med letoma 1598 in 1629, je zdaj pomembna zgodovinska znamenitost in ena na seznamu Unescove svetovne dediščine. Širok je 160 metrov in dolg 560 metrov (površina 89.600 kvadratnih metrov). Imenuje se tudi Šahov trg ali Imamov trg.
Trg je obdan s stavbami iz obdobja Safavidov.
Šahova mošeja je na južni strani tega trga. Na zahodni strani je palača Ālī Qāpū. Mošeja Šejka Lotfalaha je na vzhodni strani tega trga, na severni strani pa se vrata Kejsarie odpirajo v Veliki bazar v Isfahanu. Danes v Šahovi mošeji poteka Namaaz-e Jom'eh (muslimanska petkova molitev).
Trg je upodobljen na hrbtni strani iranskega bankovca za 20.000 rialov.
Leta 1598, ko se je Šah Abas I. Veliki odločil, da prestolnico svojega cesarstva preseli iz severozahodnega mesta Kazvin v osrednje mesto Isfahan, je začel tisto, kar bo postalo eden največjih programov v perzijski zgodovini; popolna prenova mesta. Z izbiro osrednjega mesta Isfahan z reko Zājande ("reka, ki daje življenje"), ki leži kot oaza intenzivne pridelave sredi obsežnega območja sušne pokrajine, je svojo prestolnico oddaljil od morebitnih prihodnjih napadov s strani Osmanov, največjih tekmecev Safavidov[1] in Uzbekov, in s tem hkrati pridobil večji nadzor nad Perzijskim zalivom, ki je pred kratkim postal pomembna trgovska pot za Nizozemsko in Britansko vzhodnoindijsko družbo.[2]
Glavni arhitekt te kolosalne naloge urbanističnega načrtovanja je bil šejk Bahai (Baha' ad-Din al-`Amili) [3], ki je program osredotočil na dve ključni značilnosti glavnega načrta Šaha Abasa: avenija Čahar Bag, na obeh straneh odana z vsemi vidnimi mestnimi institucijami, kot so rezidence vseh tujih dostojanstvenikov in trg Nakš-e Džahan (»vzornik sveta«).[4] Pred šahovim vzponom na oblast je imela Perzija decentralizirano strukturo moči, v kateri so se različne institucije borile za oblast, vključno z vojsko (Qizilbash) in guvernerji različnih provinc, ki sestavljajo cesarstvo. Šah Abas je želel spodkopati to politično strukturo in umestitev Isfahana kot velike prestolnice Perzije je bil pomemben korak pri centralizaciji oblasti.[5] Iznajdljivost trga ali Maidān je bila v tem, da bi šah Abas z njegovo gradnjo zbral tri glavne komponente moči v Perziji na svojem dvorišču; moč duhovščine, ki jo predstavlja Masjed-e Shah, moč trgovcev, ki jo zastopa cesarski bazar in seveda moč samega šaha, ki prebiva v palači Ali Qapu.
↑ Rothman 2015, str. 236. ↑ Savory, Roger; Iran under the Safavids, p. 155. ↑ Kheirabadi Masoud (2000). Iranian Cities: Formation and Development. Syracuse University Press. pp. 47. ↑ Sir Roger Stevens; The Land of the Great Sophy, p. 172. ↑ Savory; chpt: The Safavid empire at the height of its power under Shāh Abbas the Great (1588–1629)
Dodaj nov komentar