Karta Leptis Magna

 

Severova bazilika

 

Trnkarjenje v 1. stoletju. Vila Nilskega mozaika, Leptis Magna, Narodni muzej v Tripoliju.

Feničansko mesto je bilo ustanovljeno v drugi polovici 7. stoletja pred našim štetjem. V tem času je o Leptisu malo znanega, vendar se zdi, da je bil dovolj močan, da je odvrnil Doriejev (Doriej (umrl c.510 pr. n. št.; grško: Δωριεύς) je bil špartanski knez iz dinastije Agiadov) poskus ustanovitve grške kolonije v bližini okoli leta 515 pred našim štetjem. Kot večina zahodnih feničanskih naselij je tudi Leptis postal del Antične Kartagine in padel pod rimski nadzor po padcu Kartagine v punskih vojnah. Leptis je ostal neodvisen nekaj časa po okoli leta 111 pr. n. št.

Rimska republika je poslala nekaj kolonistov skupaj z majhnim garnizonom, da bi nadzirala mesto. Mesto je uspevalo in mu je bilo dovoljeno celo kovati svoj denar v srebru in bronu. Kovanci so odsevali mešanico kultur, nosili punske napise poleg slik Herkula in Dioniza.[1] Kmalu so se v mestu naselili italijanski trgovci in začeli donosno trgovino z libijsko notranjostjo.[2] Mesto je bilo odvisno predvsem od rodovitnosti okoliških kmetijskih površin, kjer so izkopali številne oljčne stiskalnice. Do leta 46 pred našim štetjem je bila proizvodnja oljčnega olja tako velika, da je mesto lahko Juliju Cezarju letno zagotovilo tri milijone funtov olja.

V času Avgustove vladavine je bil Leptis Magna razvrščen kot Civitas libera et immunis oziroma svobodna skupnost, nad katero je imel guverner absolutni minimum nadzora. Kot tak Leptis obdrži na čelu svoje vlade dva sufeta, rang podoben rimskim edilom, kot manjši sodniki. Poleg tega so bili takšni sveti uradniki, kot je 'addir' ali praefectus sacrorum, nēquim ēlīm in verjetno sveti kolegij s petnajstimi člani. Ti uradi so bili še vedno v veljavi, ko je bil Leptis med Neronovo vladavino nekje med letoma 61. in 68. določen kot 'municipij' z določeno stopnjo rimskih pravic in privilegijev.[3]

Leptis Magna je ostal tak do vladavine rimskega cesarja Tiberija, ko sta mesto in okolica formalno vključena v cesarstvo kot del afriške pokrajine. Kmalu je postalo eno vodilnih mest rimske Afrike in glavno trgovsko mesto. Mesto je pod rimsko upravo hitro raslo. Med vladanjem Nerona je bil zgrajen amfiteater. Naselje je bilo kolonija pod Trajanom (vladal 98–117).

Leptis je svoj največji pomen dosegel že leta 193, kot rodno mesto cesarja Septimija Severa. Sever je bil naklonjen svojemu rojstnemu mestu nad vsemi drugimi mesti provinc, zgradbe in bogastvo, ki jih je imel v njem, pa so Leptis Magno naredili za tretje najpomembnejše mesto v Afriki, saj je bil konkurenca Kartagini in Aleksandriji. Leta 205 je s cesarsko družino obiskal mesto in mu podelil velike časti. Med spremembami, ki jih je uvedel Sever, so bile ustanovitev veličastnega novega foruma in obnova dokov. Naravni pristanišče je imelo nagnjenost k zamuljevanju, in Severove spremembe so to še poslabšale. Vzhodni pomoli so izredno dobro ohranjeni, saj so jih redko uporabljali.

Leptis se je v tem obdobju prekomerno razširil. Med krizo 3. stoletja, ko je trgovina hitro upadala, je tudi upadel tudi pomena Leptis Magne. Sredi 4. stoletja, še preden ga je leta 365 cunami, zaradi potresa na Kreti, popolnoma opustošil, so bili zapuščeni veliki deli mesta. Amijan Marcelin pripoveduje, da je krizo poslabšal skorumpiran rimski guverner po imenu Roman, ki je med velikim plemenskim napadom zahteval podkupnine za zaščito mesta. Razrušeno mesto teh ni moglo plačati in se pritožilo cesarju Valentinijanu I., Roman pa je nato na sodišču podkupoval ljudi in urejal, da bodo leptanski odposlanci kaznovani »zaradi vložitve lažnih obtožb«. Uživalo je v manjši renesansi, ki se je začela v času cesarja Teodozija I..

Leta 439 so Leptis Magna in ostala mesta Tripolitanije padla pod nadzor Vandalov, ko je njihov kralj Gajzerik od Rimljanov zajel Kartagino in jo naredil za svojo prestolnico. Na žalost za prihodnost Leptis Magne je Gajzerik ukazal porušiti obzidje mesta, da bi ljudi odvrnil od uporništva proti vandalski vladavini. Prebivalci Leptisa in Vandali so za to plačali veliko ceno leta 523, ko je skupina berberskih napadalcev opustošila mesto.

Belisarij, general cesarja Justinijana I. iz bizantinskega cesarstva, je deset let pozneje v imenu rimskega cesarstva zajel Leptis Magno in leta 533/4 ponovno vključil v cesarstvo. Leptis je postal provincialna prestolnica Bizantinskega cesarstva, vendar si ni nikoli opomogel od uničenja, ki so mu ga prizadeli berberi. Leta 544 so mesto, pod prefekturo Sergija, močno napadla berberska plemena in po nekaterih uspehih se je bil Sergij prisiljen umakniti v mesto, plemenska konfederacija Laguatan pa je taborila pred vrati in zahtevala plačilo. Sergij je v mesto sprejel osemdeset poslancev, da bi predstavili svoje zahteve, toda ko se je Sergij odpravil, da bi zapustil konferenco, ga je en namestnik zagrabil za roko drugi pa stisnil. To je izzvalo častnika straže, da je ubil namestnika, ki je položil roko na prefekta, kar je povzročilo splošen pokol. Berberi so se odzvali z vsesplošnim napadom in Sergij je bil na koncu prisiljen zapustiti Leptis in se umakniti Kartagino.[4]

Do 6. stoletja je bilo mesto popolnoma pokristjanjeno.[5] Med desetletjem 565–578 našega štetja so se krščanski misijonarji iz Leptis Magne celo začeli seliti med berberskimi plemeni daleč na jug do Fezzana v Libijski puščavi in spreobrnili Garamante.[6] Številne nove cerkve so bile zgrajene v 6. stoletju [7], vendar je mesto še naprej nazadovalo in bilo do arabskih osvojitev okrog 647 večinoma opuščeno, razen bizantinskih garnizij in prebivalstva z manj kot 1000 prebivalci. Pod arabsko prevlado je Leptis izginil: do 10. stoletja je bilo mesto pozabljeno in v celoti pokrito s peskom.[8]

Danes je mesto Leptis Magna mesto nekaterih najveličastnejših ruševin rimskega obdobja.

Del starodavnega templja so leta 1816 iz Leptis Magne prinesli v Britanski muzej in ga leta 1826 postavili v kraljevi rezidenci Fort Belvedere v Angliji. Zdaj leži v delu parka Windsor Great Park. Ruševine so med južno obalo Virginia Water in Blacknest Road v bližini stičišča z A30 London Road in Wentworth Drive.

 

Gledališče

Ko so Italijani v začetku 20. stoletja osvojili italijansko Libijo, so se veliko posvečali ponovnemu odkritju Leptisa Magne. V zgodnjih 1930-ih so italijanske arheološke raziskave znova pokazale pokopane ostanke skoraj vsega mesta.[9] Pod rimskim gledališčem so našli nekropolo iz 4. in 3. stoletja pred našim štetjem.

Junija 2005 je bilo razkrito, da so arheologi z univerze v Hamburgu delali ob obali Libije, ko so odkrili 9 m dolge pet barven mozaik, ustvarjen v 1. ali 2. stoletju. Mozaiki z izjemno jasnostjo prikazujejo upodobljene bojevnike v boju z jeleni, štiri mladeniče, ki se borijo z bikom in gladiatorja, ki počiva v stanju utrujenosti in bulji v svojega pobitega nasprotnika. Mozaiki so krasili stene hladnega potopnega bazena v kopalni hiši v rimski vili pri Wadi Lebda v Leptis Magni. Gladiatorski mozaik znanstveniki označujejo za enega najlepših primerov reprezentativne mozaične umetnosti, kar so jih je kdaj koli videli – »mojstrovino, primerljivo po kakovosti z Aleksandrovim mozaikom v Pompejih«. Mozaike so prvotno odkrili leta 2000, vendar so jih skrivali, da bi se izognili ropanju. Trenutno so na ogled v muzeju Leptis Magna.[10]

Obstajala so neutemeljena poročila, da so pro-Gadafijeve sile med libijsko državljansko vojno leta 2011 uporabljale Leptis Magna kot zaščito za tanke in vojaška vozila [11] Na vprašanje o možnosti izvedbe zračnega napada na zgodovinsko mesto je Nato zavrnil možnost takega ukrepanja, češ da ni mogel potrditi poročila upornikov, da se na kraju skriva orožje.[12]