Las Meninas (špansko za "Spletični") je slika iz leta 1656 v Muzeju Prado v Madridu, avtor Diego Velázquez, vodilni umetnik španske zlate dobe. Njena zapletena in zagonetna kompozicija sproža vprašanja o resničnosti in iluziji ter ustvarja negotovo razmerje med gledalcem in upodobljenimi figurami. Zaradi te zapletenosti je bila Las Meninas eno najpogosteje analiziranih del zahodnega slikarstva.

F. J. Sánchez Cantón verjame, da slika prikazuje glavno dvorano v kraljevem Alcazarju v Madridu v času vladavine španskega kralja Filipa IV. Predstavlja več oseb s španskega dvora, ki jih je mogoče prepoznati, ujete po mnenju nekaterih komentatorjev v določen trenutek kot na posnetku (fotografiji). Nekateri gledajo s platna proti gledalcu, drugi pa medsebojno komunicirajo. Mlada infanta Margaret Tereza je obkrožena s spremstvom družic, gardedam, telesne straže, dveh palčkov in psa. Tik za njimi je upodobljen sam Velázquez, ko dela na velikem platnu. Velázquez gleda navzven, onkraj slikovnega prostora, tja, kjer bi stal gledalec slike. V ozadju je ogledalo, ki odseva zgornja telesa kralja in kraljice. Zdi se, da sta postavljena zunaj prostora slike v položaju, podobnem položaju gledalca, čeprav nekateri strokovnjaki domnevajo, da je njihova podoba odsev slike, na kateri je prikazan Velázquez.

Las Meninas je že dolgo prepoznana kot ena najpomembnejših slika v zahodni umetnostni zgodovini. Baročni slikar Luca Giordano je dejal, da predstavlja 'slikarsko teologijo', leta 1827 pa je predsednik Kraljeve umetniške akademije, sir Thomas Lawrence, to delo v pismu nasledniku Davidu Wilkieju opisal kot »pravo filozofijo umetnosti«. V zadnjem času je bila opisana kot »največji Velázquezov dosežek, zelo samozavesten, preračunan prikaz tega, kaj lahko slika doseže in morda najbolj iskan komentar o možnostih slikanja na slikarskem stojalu«.