Koncentracijsko taborišče Auschwitz (poljsko Oświęcim) je bilo nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno.

Sestavljeno je bilo iz treh glavnih taborišč in 45–50 manjših. Ime izhaja iz nemškega imena za poljski kraj Oświęcim, ki se nahaja okoli 60 kilometrov zahodno od Krakova. V začetku leta 1940 so nacisti tukaj zgradili nekaj koncentracijskih taborišč in taborišče za iztrebljanje. Taborišča so bila glavni element v pripravah na holokavst, ki je terjal 1,1–1,6 milijonov žrtev, od katerih je bilo največ več Judov in političnih zapornikov. Taborišča so bila locirana na tem predelu zaradi visokega odstotka Judov med poljskimi prebivalci. Osvobodila ga je Rdeča armada 27. januarja 1945.

Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča in mnoge podružnice:

• Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče
• Auschwitz II. – uničevalno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Birkenau)
• Auschwitz III. – delovno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Monowitz)

Tako kot vsa druga koncentracijska taborišča je bilo tudi to pod Himmlerjevimi esesovci. Poveljnik taborišča je bil Rudolf Höss, kasneje pa Arthur Liebehenschel in Richard Baer. Na povojnem zaslišanju in v svoji avtobiografiji je Höss podal podroben opis delovanja taborišča. Leta 1947 je bil obešen na vhodu v krematorij v Auschwitzu I. Glavne na oddelku za ženske so bile Johanna Landefeld, Maria Mandel in na koncu Elizabeta Volkenrath.

Okoli 700 taboriščnikov je skušalo pobegniti, od tega je bilo približno 300 uspešnih. Običajna kazen za poskus pobega je bila smrt zaradi lakote. Družine tistih, ki so uspešno pobegnili, so bile aretirane in mučene, nato pa so jih pustili vsem na očeh. Tako so poleg kaznovanja dosegli tudi zastraševanje.