Kolosej

 

Titov sesterec ob otvoritvi Koloseja (kovan leta 80).

 

Zemljevid osrednjega Rima v času rimskega cesarstva, s Kolosejem v zgornjem desnem kotu

Izbrano mesto je bilo ravno območje na dnu nizke doline med Celiom, Eskvilinom in Palatinskim gričem, skozi katero je tekel kanaliziran potok, pa tudi umetno jezero / močvirje. Do 2. stoletja pred našim štetjem je bilo območje gosto naseljeno. Uničil ga je velik rimski požar leta 64 n. št., po katerem je Neron zasegel večji del območja, da bi ga dodal v svojo osebno domeno. Na mestu je postavil veličasten Domus Aurea, pred katerim je ustvaril umetno jezero, obkroženo s paviljoni, vrtovi in portiki. Obstoječi akvadukt Aqua Claudia je bil razširjen za oskrbo z vodo in v bližini na vhodu v Domus Aurea postavljen velikanski bronasti Neronov kolos.

 

Prerez iz Lexikon der gesamten Technik (1904)

Čeprav se je kolos ohranil, je bil velik del Domus Auree porušen. Jezero je bilo napolnjeno in zemljišče bilo ponovno uporabljeno kot lokacija za nov Flavijev amfiteater. Gladiatorske šole in druge podporne stavbe so bile zgrajene v bližini znotraj nekdanjega območja Domus Aurea. Odločitev Vespazijana, da na mestu Neronovega jezera zgradi Kolosej, je mogoče razumeti kot populistično gesto, da bi ljudem vrnil območje mesta, ki si ga je Neron prisvojil za lastno uporabo. V nasprotju s številnimi drugimi amfiteatri, ki so bili nameščeni na obrobju mesta, je bil Kolosej zgrajen v središču mesta, ki ga je simbolično in natančno postavil v osrčje Rima.

Gradnjo so financirali z obilnimi spolijami, ki so jih odvzeli iz judovskega templja, potem ko je veliki judovski upor leta 70 n. št. pripeljal do obleganja Jeruzalema. Glede na rekonstruiran napis, ki so ga našli na mestu, je »cesar Vespazijan ukazal, da se ta novi amfiteater postavi iz njegovega splošnega deleža v plenu«. Pogosto se domneva, da so judovske vojne ujetnike pripeljali nazaj v Rim, da bi prispevali k delovni sili, potrebni za gradnjo amfiteatra, vendar za to ni nobenih antičnih dokazov [1]. Skupaj s tem brezplačnim virom nekvalificirane delovne sile so se ekipe profesionalnih rimskih gradbenikov, inženirjev, umetnikov, slikarjev in dekoraterjev lotevale bolj specializiranih nalog, potrebnih za gradnjo Koloseja. Kolosej je bil zgrajen iz več različnih materialov: lesa, apnenca, tufa, ploščic, betona in malte.

Gradnja Koloseja se je začela pod vladavino Vespazijana približno leta 70-72 (73-75 po nekaterih virih). Kolosej je bil do Vespazijanove smrti leta 79 dokončan do tretjega nadstropja. Najvišjo raven je dokončal njegov sin Tit Flavij v 80. letih, otvoritvene igre pa so bile organizirane leta 80 ali 81 [2]. Kasij Dion pripoveduje, da je bilo med otvoritvenimi igrami v amfiteatru ubitih več kot 9.000 divjih živali. Ob slavnostni otvoritvi je bil izdan spominski kovanec [3]. Stavba je bila preurejena že pod Vespazijanovim mlajšim sinom, novoimenovanim cesarjem Domicijanom, ki je zgradil hipogej, niz predorov, ki so bili namenjeni nastanitvi živali in sužnjev. Na vrh Koloseja je dodal tudi galerijo, da bi povečal sedežno zmogljivost [4].

Leta 217 je velik požar (ki ga je povzročila strela, po Kasiju Dionu [5]) močno poškodoval Kolosej, uničil je lesene zgornje nivoje notranjosti amfiteatra. Popolnoma popravljen je bil šele okoli leta 240, nadaljnja popravila pa leta 250 ali 252 in spet leta 320. Gladiatorski boji se zadnjič omenjajo okoli leta 435. Iz napisa so razvidna različna dela obnov pod Teodozijem II. in Valentinijanom III. (vladala 425– 455), mogoče popravila škode, ki jo je povzročil velik potres leta 443. Sledilo je več del leta 484 in 508. Prizorišče se je še naprej uporabljalo za tekmovanja vse do 6. stoletja. Lov na živali se je nadaljeval vsaj do leta 523, ko je Anicius Maximus slavil svoje konzulstvo z nekaterimi venationes (lov na živali), kar je kralj Teoderik Veliki kritiziral zaradi visokih stroškov.

 

Zemljevid srednjeveškega Rima s Kolosejem

Kolosej je doživel več korenitih sprememb uporabe. Do poznega 6. stoletja je bila v zgradbo amfiteatra vgrajena majhna kapela, ki pa očitno ni dala nobenega posebnega verskega pomena stavbi kot celoti. Prizorišče je bilo preurejeno v pokopališče. Številni obokani prostori v arkadah pod sedeži so bili spremenjeni v stanovanja in delavnice, zabeleženi še vedno v najemu še v 12. stoletju. Okoli leta 1200 je družina Frangipani prevzela Kolosej in ga utrdila, očitno pa ga je uporabila kot grad.

Veliki potres leta 1349 je na Koloseju povzročil hudo škodo, zaradi česar se je zrušila zunanja južna stran, ki je ležala na manj stabilnem aluvialnem terenu. Velik del porušenega kamna je bil ponovno uporabljen za gradnjo palač, cerkva, bolnišnic in drugih zgradb drugje v Rimu. V severno tretjino Koloseja se je sredi 14. stoletja preselil verski red [6] in ga poseljeval vse do začetka 19. stoletja. Notranjost amfiteatra je bila v veliki meri odstranjena kamna, ki je bil ponovno uporabljen drugje ali (v primeru marmornate fasade) spremenjena vžgano apno. Bronaste spojke, ki so združevale klesance, so bile izkopane iz sten, kar je puščalo številne poškodbe, ki se vidijo še danes.

 

Giovanni Battista Piranesi, gravura Koloseja, 1757

 

1747, Giovanni Paolo Panini, podeželska pokrajina okrog Koloseja

V 16. in 17. stoletju so cerkveni uradniki iskali produktivno vlogo Koloseja. Papež Sikst V. (1585–1590) je načrtoval, da bi stavbo spremenil v tovarno volne, da bi zaposlil rimske prostitutke, čeprav je ta predlog padel z njegovo prezgodnjo smrtjo. [28] Kardinal Altieri je leta 1671 dovolil njegovo uporabo za bikoborbe; javni protest je povzročil, da se je ideja naglo opustila.

 

Zavezniške čete se po osvoboditvi leta 1944 posvetujejo z vodičem zunaj Koloseja

Papež Benedikt XIV. je leta 1749 potrdil stališče, da je Kolosej sveto mesto, kjer so mučili zgodnje kristjane. Prepovedal je uporabo kot kamnolom in stavbo posvetil Kristusovemu trpljenju ter postavil postaje Križevega pota in ga razglasil za posvečenega s krvjo krščanskih mučencev, ki so tam umrli. Vendar ni nobenih zgodovinskih dokazov, ki bi podpirali trditev Benedikta, niti ni nobenih dokazov, da bi kdo pred 16. stoletjem predlagal, da bi bilo tako; katoliška enciklopedija sklepa, da ni nobene zgodovinske podlage za domnevo, razen razumne domneve, ki bi jo nekateri mnogi mučenci morda imeli .[7]

 

Notranjost Koloseja, Rim, (1832) Thomasa Cola, prikazuje Križev pot okoli arene in obsežno vegetacijo.

Kasneje so papeži sprožili različne projekte stabilizacije in obnove, tako da so odstranili obsežno vegetacijo, ki je zaraščala strukturo in grozila, da jo bo poškodovala. Fasada je bila ojačana s trikotnimi opečnimi klini v letih 1807 in 1827, notranjost pa je bila popravljena v letih 1831, 1846 in v 1930-ih. Podkonstrukcija arene je bila delno izkopana v letih 1810-1814 in 1874, v 1930-ih pa pod Benitom Mussolinijem v celoti izpostavljena.

Kolosej je danes ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti Rima, ki letno sprejeme milijone obiskovalcev. Učinki onesnaževanja in splošnega poslabšanja so sčasoma spodbudili obsežen program obnove, ki je bil izveden med letoma 1993 in 2000 in sicer s stroški 40 milijard italijanskih lir (19,3 milijona USD / 20,6 milijona EUR po cenah iz leta 2000).

Kolosej je v zadnjih letih postal simbol mednarodne kampanje proti smrtni kazni, ki je bila v Italiji ukinjena leta 1948. Pred Kolosejem je bilo leta 2000 več demonstracij proti smrtni kazni. Od takrat je kot gesta proti smrtna kazen, lokalne oblasti v Rimu spremenijo barvo nočne osvetlitve Koloseja iz bele v zlato vsakič, ko oseba, obsojena na smrtno kazen kjer koli na svetu, dobi kazen spremenjeno ali je izpuščena [8] ali če pristojni ukinejo smrtna kazen. Kolosej je bil nazadnje osvetljen z zlatom novembra 2012 po odpravi smrtne kazni v ameriški zvezni državi Connecticut aprila 2012 [9].

Zaradi porušenega stanja notranjosti je uporaba Koloseja za prireditve nepraktična; na začasnih sedežih lahko sedi le nekaj sto gledalcev. Vendar pa so bili večji koncerti tik pred zunanjostjo in so uporabili Kolosej kot kuliso. Med izvajalci, ki so v zadnjih letih tu nastopali, so bili Ray Charles (maj 2002), Paul McCartney (maj 2003), Elton John (september 2005) in Billy Joel (julij 2006).

 

Kolosej danes kot ozadje poslovne metropole