V pozni bronasti dobi je bilo v Kapadokiji močno Hetitsko cesarstvo s središčem v Hatuši (sedanja vas Boğazköy). Po propadu Hetitskega cesarstva in porazu Muškov v vojni z lidijskim kraljem Krezom v 6. stoletju pr. n. št. je v Kapadokiji zavladala nekakšna fevdalna aristokracija, ki je prebivala v utrjenih gradovih in domala zasužnjila kmečko prebivalstvo.

V perzijskem obdobju je bila Kapadokija vključena v tretjo perzijsko satrapijo, vendar je obdržala določeno stopnjo samostojnosti. Izgleda, da noben lokalni vladar ni vladal na celotnemu kapadoškem ozemlju, ampak so bili vsi bolj ali manj neposredno podrejeni velikemu kralju.

Po Aleksandrovi osvojitvi Srednjega vzhoda in propadu Perzijskega cesarstva je Aleksander poskušal v Kapadokiji vladati preko enega od svojih vojaških poveljnikov, vendar se je na oblast povzpel sin zadnjega perzijskega satrapa Arijarat I. (vladal 332—322 pr. n. št.), ki se je izkazal za uspešnega vladarja. Malo pred Aleksandrovo smrtjo je dosegel neodvisnost in je meje svojega kraljestva razširil vse do Črnega morja. V kraljestvu je vladal mir, ki je trajal do Aleksandrove smrti, potem pa so si Aleksandrov imperij razdelili diadohi in regent Perdik je za guvernerja Kapadokije imenoval generala in učenjaka Evmena. Arijarat se je temu uprl in Perdiku napovedal vojno, vendar ga je Perdik že naslednje leto porazil in ujel in ga skupaj z najbližjimi sodelavci usmrtil.[1] Diodor Sicilski omenja, da je bil takrat star 82 let.[2] Pred smrtjo je posvojil najstarejšega sina svojega brata Holoferna, ki je kot Arijarat II. vladal v Kapadokiji od leta 301-280 pr. n. št..

Med vladanjem Arijarata IV. (vladal 220-163 pr. n. št.) je Kapadokija prvič prišla v stik z Rimsko republiko: prvič kot zaveznica Antioha Velikega v rimski vojni proti njemu in drugič kot rimska zaveznica v vojni proti Perzeju Makedonskemu. Kapadoški kralji so pod Rimljani doživljali povsem enako usodo kot pod Selevkidi, katerim so morali občasno plačevati davke. Arijarat V. se je leta 130 pr. n. št. vojskoval z rimskim prokonzulom Publijem Licinijem Krasom proti pretendentu za pergamonski prestol Aristoniku in popolnoma uničil njegovo vojsko. Po Arijatovi smrti so se začeli hudi notranji spori, v katere se je vmešalo vedno močnejše Pontsko kraljestvo, in vojn, ki so se končale s propadom kapadoške dinastije.[3]

Kapadočani so ob podpori Rima proti Mitridatu VI. Pontskemu leta 93 pr. n. št. izvolili svojega vladarja Arijobarzana, vendar jih je še isto leto napadla armenska vojska Tigrana Velikega, vrgla Arijobarzana s prestola in na njegovo mesto postavila svojega vazalnega kralja Gordija. Armenija je s tem vzpostavila varovalni pas med svojim kraljestvom in Rimsko republiko. Rimljanom je šele leta 63 pr. n. št. uspelo odstaviii pontskega in armenskega kralja in na prestol vrnili Arijobarzana.

V rimskih državljanskih vojnah v 40. letih 1. stoletja pr. n. št. je bila Kapadokija najprej na Pompejevi strani, potem pa na Cezarjevi, Antonijevi in nazadnje na Oktavijanovi strani. Po vojni se je vladavina Arijobarzanove dinastije končala in na prestol je s podporo Marka Antonija in zatem Oktavijana prišel kapadoški plemič Arhelaj. Kapadokija je ohranila neodvisnost do leta 17 n. št., ko je jezni cesar Tiberij Arhelaja poklical v Rim in njegovo kraljestvo pretvoril v rimsko provinco.

Med vojnami med Bizantinskim in Sasanidskim cesarstvom je bilo v Kapadokiji relativno mirno, med kasnejšimi muslimanskimi osvajanji pa je Kapadokija igrala pomembno vlogo kot ključno obmejno ozemlje. V Bizantinskem cesarstvu je bila od 7. stoletja dalje je bila razdeljena med Anatolsko in Armensko temo, v poznem 9. stoletju pa na Kapadoško in Harsianonsko temo.

Kapadokija je v Bizantinskem cesarstvu doživljala enako in stalno spreminjajočo se usodo kot sosednja Armenija. Arabski zgodovinar Abu Al Faradž o armenskih prebivalcih Sivasa v 10.stoletju piše: "V Sivasu v Kapadokiji prevladujejo Armenci. Njihovo število je tako veliko, da so postali ključni pripadniki cesarske vojske. Službujejo kot stražarji in opazovalci v trdnjavah, ki so jih odvzeli Arabcem, in se odlikujejo kot izkušeni in izjemno pogumni pešaki bizantinske vojske".[4] Zaradi bizantinskih vojaških operacij in seldžuških vdorov na armensko ozemlje so se Armenci razširili po Kapadokiji in goratih predelih severne Sirije in Mezopotamije vzhodno od Kilikije in nazadnje ustanovili svoje Armensko kilikijsko kraljestvo. Priseljevanje se je še povečalo po upadu lokalne cesarske uprave in ustanovitvi križarskih držav po četrti križarski vojni. Za križarje je bila Kapadokija zaradi velikega števila armenskih priseljencev "terra Hermeniorum", se pravi dežela Armencev.[5]

V Kapadokiji je veliko podzemskih mest, v katerih so se skrivali predvsem prvi kristjani, preden je krščanstvo postalo uradna državna vera. Mesta so bila zgrajena na več nivojih in so imela obsežne in zelo dodelane obrambne sisteme, ki so bili namenjeni predvsem obrambi pred Rimljani. V mestih so bili ozki prehodi, v katerih rimski vojaki niso mogli uporabiti svojih veščin, odprtine na stropu, skozi katere so lahko streljali ali metali kopja, in okrogli kamniti bloki, s katerimi so zapirali dostopne rove. Mesta so imela tudi dodelane sisteme za prezračevanje.

Kapadoški očetje iz 4. stoletja (Bazilij Veliki, Gregor iz Nise in Gregor Nazijanški) so veliko pripomogli k razvoju zgodnje krščanske teologije. Iz Kapadokije je bil tudi konstantinopelski patriarh Janez Kapadoški, ki je svojo funkcijo opravljal v letih 517-520.

 

Ortahisar

Po bizantinskem porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 so se začela v Anatolijo priseljevati razna turška plemena. Z naraščanjem turške moči je morala Kapadokija začeti plačevati davke turškim državam, ki so nastale vzhodno in zahodno od nje. Del prebivalstva je prestopil v islam, večina bizantinsko-jonskega prebivalstva pa se je preselila na jonsko obalo. V prvi polovici 12. stoletja so anatolski Seldžuki vzpostavili svojo oblast v celi regiji. Seldžuško kraljestvo s sedežem v Konyi je v drugi polovici 13. stoletja propadlo. Središče turške moči se je že pred tem postopoma prenašalo v Karmanski bejlik v zahodni Anatoliji, ki je leta 1299 prerasel v Osmansko cesarstvo, v katero je bila vključena tudi Kapadokija. Regija je doživela temeljite spremembe v zgodnjem 18. stoletju, ko je v Kapadokiji rojeni veliki vezir Nevşehirja Damat İbrahim Paša ustanovil mesto Nevşehir, ki je postalo in je še vedno upravno središče regije.

V tem času je veliko kapadoških Grkov začelo govoriti turško narečje karamanlica, pisano v grškem alfabetu. Kraji, v katerih se je ohranila narečna kapadoška grščina (Sille, vasi pri Kayseriju, mesto Pharasa in drugi), so bili pod močnim vplivom okoliške turščine. Po izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 kapadoško grščino govori samo še nekaj potomcev kapadoških emigrantov v sodobni Grčiji.