Янтарная комната
( Jantarna soba )Jantarna soba (rusko: Янтарная комната, tr. Jantarnaja Komnata, nemško Bernsteinzimmer, poljsko Bursztynowa komnata) je bila soba, okrašena z jantarnimi ploščami, obloženimi z zlatimi listi in ogledali v Katarinini palači v Carskem selu blizu Sankt Peterburga. Zgrajena je bila v 18. stoletju v Prusiji, kasneje pa je bila soba razstavljena in je med drugo svetovno vojno izginila. Pred izgubo je veljala za osmo čudo sveta. Med letoma 1979 in 2003 je bila v Katarinini palači postavljena rekonstrukcija.
Jantarna soba je bila leta 1701 predvidena za Charlottenburško palačo v Berlinu, Prusija, a so jo na koncu namestili v Berlinski mestni palači. Zasnovala sta jo nemški baročni kipar Andreas Schlüter in danski jantarni obrtnik Gottfried Wolfram. Schlüter in Wolfram sta sobo izdelovala do leta 1707, ko sta delo nadaljevala jantarna mojstra Gottfried Turau in Ernst Schacht iz Danziga (Gdansk). V Berlinu je ostala do leta 1716, ko jo...Preberite več
Jantarna soba (rusko: Янтарная комната, tr. Jantarnaja Komnata, nemško Bernsteinzimmer, poljsko Bursztynowa komnata) je bila soba, okrašena z jantarnimi ploščami, obloženimi z zlatimi listi in ogledali v Katarinini palači v Carskem selu blizu Sankt Peterburga. Zgrajena je bila v 18. stoletju v Prusiji, kasneje pa je bila soba razstavljena in je med drugo svetovno vojno izginila. Pred izgubo je veljala za osmo čudo sveta. Med letoma 1979 in 2003 je bila v Katarinini palači postavljena rekonstrukcija.
Jantarna soba je bila leta 1701 predvidena za Charlottenburško palačo v Berlinu, Prusija, a so jo na koncu namestili v Berlinski mestni palači. Zasnovala sta jo nemški baročni kipar Andreas Schlüter in danski jantarni obrtnik Gottfried Wolfram. Schlüter in Wolfram sta sobo izdelovala do leta 1707, ko sta delo nadaljevala jantarna mojstra Gottfried Turau in Ernst Schacht iz Danziga (Gdansk). V Berlinu je ostala do leta 1716, ko jo je pruski kralj Friderik Vilijem I. dal svojemu takratnemu zavezniku ruskemu carju Petru Velikem. V Rusiji so sobo namestili v Katarinino palačo. Po razširitvi in več prenovah je zajemala več kot 55 kvadratnih metrov in vsebovala več kot 6 ton jantarja.
Jantarno sobo so med drugo svetovno vojno oropali nacisti in jo odpeljal v Königsberg (sodobni Kaliningrad) na obnovo in ogled. Njena morebitna usoda in trenutni kraj, če je preživela, ostajata skrivnost. Leta 1979 je bila sprejeta odločitev za oblikovanje rekonstruirane Jantarne sobe v Katarinini palači. Po desetletjih dela ruskih obrtnikov in donacij iz Nemčije je bila ta leta 2003 dokončno odprta.
Jantarno sobo so začeli izdelovati leta 1701 z namenom, da bi jo na poziv druge žene Sophie Charlotte postavili v Charlottenburški palači, rezidenci Friderika, prvega kralja Prusije. Koncept in zasnovo prostora je pripravil Andreas Schlüter. Izdelal jo je Gottfried Wolfram, mojster na dvoru danskega kralja Friderika IV., s pomočjo jantarnih mojstrov Ernsta Schachta in Gottfrieda Turaua iz Danziga.
Čeprav je bila prvotno predvidena za namestitev v Charlottenburški palači, so bile celotne plošče na koncu nameščene v Berlinski mestni palači.[1] Jantarna soba ni dolgo ostala v Berlinski mestni palači. Peter Veliki iz Rusije jo je med obiskom občudoval in leta 1716 je sin kralja Friderika I., Friderick Viljem I. sobo Petru daroval, ko je sklenil rusko-prusko zavezništvo proti Švedski.
Izvirno berlinsko zasnovo Jantarne sobe so v Rusiji preoblikovali s skupnimi prizadevanji nemških in ruskih obrtnikov. Petrova hči, carica Elizabeta se je odločila, da bo zaklad nameščen v Katarinini palači, kjer je poletja po navadi preživljala ruska carska družina. Po več drugih prenovah v 18. stoletju je prostor zajemal več kot 55 kvadratnih metrov in vseboval več kot 6 ton jantarja. Prostor so delali več kot deset let.
Evakuacija v drugi svetovni vojni
Kmalu po začetku nemške invazije na Sovjetsko zvezo v drugi svetovni vojni so kustosi, odgovorni za odstranjevanje umetniških zakladov v Leningradu, poskušali razstaviti in odstraniti jantarno sobo. Vendar pa se je z leti jantar posušil in postal krhek, zaradi česar ga ni bilo mogoče premikati brez drobljenja. Jantarno sobo so skrili za tapete, v poskusu, da je nemške sile ne bi zasegle, vendar poskus skrivanja tako znanega umetniškega dela ni uspel.
Nemški vojaki armadne skupine Sever so v 36 urah pod nadzorom dveh strokovnjakov razstavili jantarno sobo. 14. oktobra 1941 je neprecenljiva soba prišla v Königsberg v vzhodni Prusiji, da bi jo shranili in razstavili v mestnem gradu. Časopis Königsberg je 13. novembra 1941 na Königsberškem gradu napovedal razstavo Jantarne sobe.[2]
Zadnji dnevi v KönigsberguHitler je 21. in 24. januarja 1945 ukazal premestitev oropanih stvari iz Königsberga. To je omogočilo Albertu Speeru, Reichministru oborožitve in njegovi administrativni skupini prevoz prednostnih kulturnih dobrin. Vendar pa je Erich Koch, ki je bil v zadnjih mesecih vojne v Königsbergu zadolžen za civilno upravo, preselil jantar iz mesta in pobegnil, poveljstvo pa prepustil generalu Ottu Laschu.
Avgusta 1944 so kraljeve zračne sile močno bombardiralo Königsberg. Mesto je utrpelo veliko škodo zaradi topništva napredujoče Rdeče armade pred končno okupacijo 9. aprila 1945.
↑ Wermusch 1991, str. 15. ↑ Torney 2009, str. 185–186.
Dodaj nov komentar