Gomila, kjer je mesto grobnice

Gradnjo grobnice je zgodovinar Sima Čjan (145–90 pr. n. št.) opisal v Zapisih velikega zgodovinarja, prvi izmed 24 kitajskih dinastičnih zgodovin, ki je bila napisana stoletje po zaključku mavzoleja. Dela na mavzoleju so se začela leta 246 pr. n. št. kmalu po tem, ko je na prestol stopil cesar Čin (takrat star 13 let), projekt pa je na koncu vključeval 700.000 delavcev. Geograf Li Daoyuan, ki je šest stoletij po prvi cesarjevi smrti pisal, je v Šhui Jing Džu zapisal, da je gora Li zaradi svoje ugodne geologije priljubljena lokacija, »znana po rudnikih žada, severna stran bogata z zlatom, južna stran bogata s čudovitim žadom; prvi cesar, ki mu je laskal lep ugled, se je zato odločil, da ga bodo tam pokopali«. Sima Čjan je zapisal, da je bil prvi cesar pokopan s palačami, stolpi, uradniki, dragocenimi in čudovitimi predmeti. Po tem poročilu je bilo s pomočjo živega srebra simulirano 100 tekočih rek, nad njimi pa je bil strop okrašen z nebeškimi telesi, pod katerimi so bile značilnosti dežele. Nekateri prevodi tega odlomka se nanašajo na 'modele' ali 'imitacije'; vendar te besede v izvirnem besedilu niso bile uporabljene, kar ne omenja glinene vojske. V tleh nagrobne gomile so našli visoko vsebnost živega srebra, kar potrjuje verodostojnost poročila Sime Čjana. [8] Poznejša zgodovinska poročila kažejo, da je kompleks in grobnico oropal Xiang Yu, kandidat za prestol po smrti prvega cesarja. Vendar obstajajo znaki, da grobnica morda ni bila oropana.

Glineno vojsko je 29. marca 1974 odkrila skupina kmetov - Yang Zhifa, njegovih pet bratov in sosed Wang Puzhi -, ki so kopali vodnjak približno 1,5 kilometra vzhodno od gomile cesarja Čina na gori Li ( Lishan) [1], regiji, prežeti s podzemnimi izviri in vodotoki. Stoletja so v občasnih poročilih omenjali kose glinenih figur in drobce nekropole Čin - strešnike, opeke in zidane kose.[2] To odkritje je spodbudilo kitajske arheologe, vključno z Zhao Kangminom, k raziskavi [3], razkrivajoč največjo skupino figur iz keramike, kar jih je bilo kdaj koli najdenih. Od takrat je na tem območju zgrajen muzejski kompleks, največja jama je pokrita s strešno konstrukcijo.[4]