Zgodovina Antika

V srednjem helenističnem obdobju (2100-1550 pr. n. št.) sta bili v Vodhinah izkopani dve grobni gomili, zelo podobni grobnim krogom v Mikenah. Gomili kažeta na skupne prednike s starimi Mikenci na jugu Grčije.[1] Frigijsko obdobje je v regiji trajalo od okoli 1150 pr. n. št. do okoli 850 pr. n. št. Hammond trdi, da je bil v tem obdobju v regiji mozaik majhnih frigijskih kneževin, vključno z Gjirokastro, s središćem v Vodinah. Zdi se, da je v Vodinah kasneje prišlo do zamenjave dinastije.[2]

Arheološki dokazi kažejo, da je bilo v bronasti dobi področje naseljeno s prebivalstvom, ki je verjetno govorilo severozahodno grško narečje.[3] Arheologi so našli keramične predmete iz zgodnje železne dobe, izdelane v slogu, ki se je prvič pojavil v pozni bronasti dobi v mestu Pažok v okrožju Elbasan in je bil razširjen po vsej Albaniji.[4] Najzgodnejši dokumentirani prebivalci območja okoli Gjirokastre so bili grško govoreči Haoni, ki spadajo med epirska plemena.[5] V antiki je bilo lokalno urbano središče Antigonija na nasprotnem bregu reke Drino, oddaljena okoli 5 km od Gjirokastre.[6]

Srednji vek

Mestno obzidje je iz 3. stoletja, visoko kamnito obzidje citadele pa iz 6. do 12. stoletja.[7] V tem času se je Gjirokastra razvila v veliko trgovsko središče, znano kot Argiropolis (starogrško Ἀργυρόπολις, "Srebrno mesto") ali Argirokastron (starogrško Ἀργυρόκαστρον, "Srebrni grad").[8]

Mesto je bilo del Epirskega despotata in je kot Argirokastro prvič omenjeno v dokumentih Ivana VI. Kantakuzen leta 1336.[9] Istega leta je bil Argirokastro omenjen med mesti, ki so ostala zvesta bizantinskemu cesarju med lokalnim epirskim uporom v korist Nikeforja Orsini-Dukasa.[10]

Prva omemba skupin albanskih nomadov je z začetka 14. stoletja, ko so iskali nove pašnike in pustošili v naseljih.[11] Ti Albanci so prišli v regijo in izkoristili položaj potem, ko je črna smrt zdesetkala lokalno prebivalstvo Epirja.[11] V letih 1386–1417 se je Epirski despotat spopadal z albanskim klanom Ivana Zenevisija.[12] Leta 1399 so se grški prebivalci mesta pridružili epirskemu despotu Ezavu v kampanji proti različnim albanskim in aromanskim plemenom.[13]

Leta 1417 je Gjirokastra postala del Osmanskega cesarstva, leta 1419 pa okrožje Albanskega sandžaka.[14] Med albanskim uporom 1432–1436 so jo oblegale sile pod vodstvom Topia Zenevisija, vendar so upornike premagale osmanske čete pod vodstvom Turahan Bega.[15] V 1570. letih letih sta se lokalna plemiča Mantos Papagiannis in Panos Kestolikos kot predstavnika zasužnjene Grčije in Albanije pogajala s poglavarjem Svete lige Janezom Avstrijskim in drugimi evropskimi vladarji o možnosti oboroženega boja proti Osmanskemu cesarstvu. Grška in albanska pobuda ni obrodila sadov.[16][17][18]

Po navedbah turškega popotnika Evlije Čelebija, ki je mesto obiskal leta 1670, je bilo takrat v mestu 200 hiš, v krščanski vzhodni soseski Küçük Varoş (Mala vas) 200 hiš in v soseski Büjük Varoş (Velika vas) 150 hiš. Mesto je imelo še šest drugih sosesk: Palorto, Vutoš, Dunavat, Manalat, Hadži Bej in Memi Bej, ki so se razprostirale na osmih gričih okoli mesta.[19] Po popotnikovih besedah je imelo mesto takrat okoli 2000 hiš, osem mošej, tri cerkve, 280 trgovin, pet vodnjakov in pet gostiln.[19] Od 16. stoletja do zgodnjega 19. stoletja se je Gjirokastra spremenila iz pretežno krščanskega mesta v mesto z muslimansko večino, delno zaradi islamizacije in delno zaradi priseljevanja muslimanskih spreobrnjencev iz okoliškega podeželja.[20][21]

Kasnejša zgodovina

Leta 1811 je Gjirokastra postala del Janinskega pašaluka, ki ga je takrat vodil v Albaniji rojeni Ali Paša Janinski. Pašaluk je pretvoril v svoj skoraj avtonomni fevd, kar je trajalo do njegove smrti leta 1822. Po ukinitvi pašaluka leta 1868 je Gjirokastra postala glavno mesto sandžaka Ergiri. 23. julija 1880 je bil v mestu kongres južnoalbanskih odborov Prizrenske lige, na katerem je bilo dogovorjeno, da se bodo, če bodo z Albanci naseljena območja Osmanskega cesarstva priključena sosednjim državam, temu uprli.[23]

V času albanskega nacionalnega prebujanja (1831–1912) je bilo mesto glavno središče gibanja. Nekatere skupine v mestu naj bi nosile portrete Skanderbega, ki so ga takrat častili kot največjega albanskega narodnega junaka.[24] Gjirokastra je sredi 19. stoletja vidno prispevala k delovanju Osmanskega cesarstva, predvsem preko posameznikov, ki so služili kot kadiji (javni uslužbenci), in bila pomembno središče islamske kulture. Albansko usmerjeni meščani so bili v letih 1909–1912 razdeljeni v dve skupini: mestne liberalce, ki so želeli sodelovati z Grki, in albanske nacionaliste, ki so ustanovili gverilske skupine, ki so delovale na podeželju.[21] V 19. in na začetku 20. stoletja so bili albansko govoreči muslimani večinsko prebivalstvo Gjirokastre. V mestu je živelo samo nekaj grško govorečih družin.[21]

Med balkanskima vojnama 1912-1913 so po umiku osmanske vojske iz regije Gjirokastro zasedli Grki.[25] Po podpisu Londonskega sporazuma leta 1913 in Firenškega protokola 17. decembra 1913 je mesto kljub temu pripadlo Albaniji.[26]

Sklep je med lokalnim grškim prebivalstvom sprožil ogorčenje. Predstavniki Grkov na čelu z Georgijem Hristakis-Zografosom so v znak protesta v Gjirokastri ustanovili Panepirsko skupščino.[27] Skupščina, ki ni bila povezana z Grčijo, je zahtevala bodisi lokalno avtonomijo bodisi mednarodno zasedbo vojske Velikih sil v okrajih Gjirokastra. Saranda in Korča.[28]

Aprila 1939 je Albanijo napadla Kraljevina Italija in okupirala Gjirokastro. Med grško-italijansko vojno je 8. decembra 1940 v mesto prišla grška vojska in tam ostala pet mesecev, dokler ni aprila 1941 Gjirokastre okupirala vojska nacistične Nemčije in mesto vrnila pod italijansko oblast. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je mesto zasedla nemška vojska. Leta 1944 je ponovno prišla pod albansko oblast.

V povojnem komunističnem režimu se je Gjirokastra razvila v industrijsko in trgovski središče. Kot rojstno mesto državnega voditelja Enverja Hodže je dobila status muzejskega mesta.[29] Njegova rojstna hiša je bila preurejena v muzej.[30]

Avgusta 1991 so člani lokalne grške skupnosti porušili monumentalni kip Enverja Hodže in označili konec enopartijske države.[31] Po padcu režima leta 1991 je Gjirokastra doživljala veliko gospodarsko krizo. Spomladi 1993 je regija postala središče odprtega konflikta med grško manjšino in albansko policijo.[32] Mesto je zaradi razpada piramidalnega sistema državnega gospodarstva, ki je prizadel gospodarstvo v celi državi, trpelo zlasti leta 1997.[33] Mesto je postalo središče upora proti vladi Salija Berishe, ki ga je nazadnje prisilil k odstopu. 16. septembra 1997 so rojstno hišo Enverja Hodže poškodovali neznani storilci, vendar so jo kasneje obnovili.[34]

↑ Komita, Nuobo (1982). "The Grave Cicles at Mycenae and the Early Indo-Europeans". Research Reports of Ikutoku Tech. Univ. (A-7): 59–70. ↑ Hammond, N.G.L. (2006). "The Illyrians". V Boardman, John; Edwards, I. E.S.; Hammond, N.G.L.; Sollberger, E. (ur.). The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, Tenth to Eighth Centuries B.C. (6 ed.). Cambridge University Press. str. 654. ISBN 0-521-22496-9. ↑ Hammond, Nicholas; Geoffrey Lemprière (1976). Migrations and Invasions in Greece and Adjacent Areas. Noyes Press. str. 153. ISBN 978-0-8155-5047-1. ↑ Boardman, John (5. avgust 1982). The Prehistory of the Balkans and the Middle East and the Aegean World, Tenth to Eighth centuries B.C. Cambridge: Cambridge University Press. str. 223. ISBN 978-0-521-22496-3. Pridobljeno 1. oktobra 2010. ↑ The Cambridge Ancient History: pt. 1. The prehistory of the Balkans; and the Middle East and the Aegean world, tenth to eighth centuries B.C. Cambridge University Press. 1982. str. 284. ↑ Cabanes, P. (1997). "The Growth of the Cities". Epirus: 4000 Years of Greek History and Culture. Ekdotike Athenon: 92–94. ISBN 9789602133712. ↑ Wilson, Wesley (1997). Countries & Cultures of the World: The Pacific, Former Soviet Union, & Europe. Chapel Hill, N.C: Professional Press. str. 149. OCLC 1570873038. Pridobljeno 13. junija 2010. ↑ Dvornik, Francis (1958). The Idea of Apostolicity in Byzantium and the Legend of the Apostle Andrew. Cambridge: Harvard University Press. str. 219. OCLC 1196640. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref1 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Nicol, Donald M. (2010). The Despotate of Epiros 1267-1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 114–115. ISBN 9780521130899. ↑ 11,0 11,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref17 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref4 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1976). Migrations and Invasions in Greece and Adjacent Areas. Noyes Press. str. 61. ISBN 978-0-8155-5047-1. ↑ Riza, Emin (1992). "Ethnographic and open-air museums" (PDF). UNESCO, Pariz. Pridobljeno 18. marca 2011. ↑ Imber, Colin (2006). The Crusade of Varna, 1443–45. Ashgate Publishing, Ltd. str. 27. ISBN 978-0-7546-0144-9. Pridobljeno 31. julija 2012. ↑ Vakalopoulos, Apostolos Euangelou (1973). History of Macedonia, 1354–1833. Institute for Balkan Studies. str. 195. ↑ Chasiotis, 1965, str. 241. ↑ Cini, Giorgio (1974). Il Mediterraneo Nella Seconda Metà Del '500 Alla Luce Di Lepanto (italijansko). Leo S. Olschki. str. 238. ↑ 19,0 19,1 Elsie, Robert (marec 2007). "GJIROKASTRA nga udhëpërshkrimi i Evlija Çelebiut" (PDF). Albanica Ekskluzive (66): 73–76. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref6 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ 21,0 21,1 21,2 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref7 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Elsie, Robert (ur.). "Albania in the Painting of Edward Lear (1848)". albanianart.net. ↑ Gawrych, George Walter (2006). The Crescent and the Eagle: Ottoman Rule, Islam and the Albanians, 1874–1913. London: I.B. Tauris. str. 23–64. ISBN 978-1-84511-287-5. Pridobljeno 30. september 2010. ↑ Gawrych, George Walter (2006). The Crescent and the Eagle: Ottoman Rule, Islam and the Albanians, 1874–1913. London: I.B. Tauris. str. 148. ISBN 978-1-84511-287-5. Pridobljeno 30. septembra 2010. ↑ James Pettifer. "The Greek Minority in Albania in the Aftermath of Communism" (PDF). Camberley, Surrey: Conflict Studies Research Centre, Royal Military Academy Sandhurst. str. 4. Pridobljeno 20. decembra 2010. ↑ Pentzopoulos, Dimitri (2002). The Balkan Exchange of Minorities and Its Impact on Greece. London: C. Hurst & Co. str. 28. ISBN 1-85065-674-6. ↑ Heuberger, Valeria; Suppan, Arnold; Vyslonzil, Elisabeth (1996). Brennpunkt Osteuropa: Minderheiten im Kreuzfeuer des Nationalismus (nemško). Dunaj: Oldenbourg Wissenschaftsverlag. str. 68. ISBN 978-3-486-56182-1. ↑ Ference, Gregory Curtis (1994). Chronology of 20th-Century Eastern European History. Gale Research. str. 9. ISBN 978-0-8103-8879-6. ↑ Petersen, Andrew (1994). Dictionary of Islamic architecture. Routledge. str. 10. ISBN 0-415-06084-2. Pridobljeno 13. junija 2010. ↑ Murati, Violeta. "Tourism with the Dictator". Standard (albansko). Pridobljeno 19. avgusta 2010. ↑ Pettifer, James; Poulton, Hugh (1994). "The Southern Balkans. London: Minority Rights Group International". str. 29. ISBN 978-1-897693-75-9. ↑ Petiffer, James (2001). The Greek Minority in Albania – In the Aftermath of Communism (PDF). Surrey, UK: Conflict Studies Research Centre. str. 13. ISBN 1-903584-35-3. Arhivirano iz izvirnika (PDF) 6. julija 2011. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref11 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Lajmi (22. marec 2010). "Tourism with the Communist Symbols". Gazeta Lajmi (albansko). Arhivirano iz izvirnika 11. julija 2011. Pridobljeno 19. avgusta 2010.