Gent leta 1775

Arheološki dokazi kažejo, da je bil na območju sotočja Šelde in reke Leie človek prisoten že v kameni in železni dobi. [1]

Večina zgodovinarjev meni, da je starejše ime za Gent 'Ganda', izhaja iz keltske besede ganda, kar pomeni sotočje. Drugi viri povezujejo ime z nejasnim božanstvom po imenu Gontia. [2]

O rimskem obdobju ni zapisov, vendar arheološke raziskave potrjujejo, da je bila regija Gent naseljena.

Ko so konec 4. stoletja in v 5. stoletju na rimsko ozemlje vdrli Franki, so prinesli svoj jezik, keltski in latinski pa je zamenjala stara nizozemščina.

Okoli leta 650 je sveti Amand v Gentu ustanovil dve opatiji: svetega Petra (Blandinium) in samostan svetega Bava. Mesto je raslo iz več jeder, opatij in trgovskega centra. Okoli leta 800 je Ludvik Pobožni, sin Karla Velikega, imenoval Einharda, življenjepisca Karla Velikega, za opata obeh opatij. V letih 851 in 879 so mesto dvakrat napadli in oropali Vikingi.

Znotraj zaščitenega okrožja Flandrije se je mesto v 11. stoletju okrepilo in uspevalo, tako da je postalo majhna mestna država. Do 13. stoletja je bil Gent največje mesto v Evropi severno od Alp, samo Pariz je bil večji; bilo je večje od Kölna ali Moskve. [7] Znotraj mestnega obzidja je živelo do 65.000 ljudi. Zvonik in stolpi stolnice svetega Bava ter cerkev svetega Nikolaja so poleg drugih le nekatere visoke stavbe tega obdobja.

Reke na tem območju redno poplavljajo. Bogata trava močvirnih travnikov ('meersen') je bila idealna za ovce, katerih volno so uporabljali za izdelavo tkanin. V srednjem veku je bil Gent vodilno mesto za tkanje.

Pridelava volne, prvotno v Bruggeu, je v srednjem veku ustvarila prvo evropsko industrializirano območje v Gentu. Trgovska območja so bila tako zelo razvita, da so morali volno uvažati iz Škotske in Anglije. To je bil eden od razlogov za dober odnos Flandrije s Škotsko in Anglijo. Gent je bil rojstni kraj Johna iz Genta, vojvode Lancasterskega. Trgovanje z Anglijo (vendar ne s Škotsko) je bilo ogroženo med stoletno vojno.

Mesto se je okrepilo v 15. stoletju, ko je bila Flandrija združena s sosednjimi provincami pod burgundskimi vojvodami. Visoki davki so povzročili upor in sčasoma bitko pri kraju Gavere leta 1453, v kateri je Gent premagal burgundski vojvoda Filip Dobri. Središče političnega in družbenega dogajanja se je začelo premikati iz Flandrije (Brugge - Gent) v Brabant (Antwerpen - Bruselj), čeprav je imel Gent še naprej pomembno vlogo. Z mestom Brugge se je Gent dvakrat uprl Maksimilijanu, prvemu monarhu Habsburžanov, ki je vladal Flandriji.

 

Zgradbe ob reki Leie v Gentu

 

Sodna palača v Gentu, okoli 1895

Leta 1500 je Ivana I. Kastiljska rodila Karla V., ki je postal sveti rimski cesar in kralj Španije. Čeprav je bil rojen v Gentu, je po uporu leta 1539 kaznoval mesto in mestni plemiči so morali pred cesarjem hoditi bosi z zanko (nizozemsko strop) okoli vratu. Od takrat so se ljudje v Gentu imenovali stroppendragers (zankonosci). Samostan svetega Bava (ne smemo ga zamenjati z bližnjo stolnico svetega Bava) je bil ukinjen, podrt in zamenjan s trdnjavo kraljevih španskih vojakov. Ohranjen je bil le majhen del samostana.

Konec 16. in 17. stoletja je prinesel uničenje zaradi osemdesetletne vojne. Vojna je končala vlogo Genta kot središča mednarodnega pomena. Leta 1745 je mesto med avstrijsko nasledstveno vojno zajela francoska vojska pred vrnitvijo v avstrijski imperij pod Habsburžani v skladu z aachenskim mirom leta 1748, ko je ta del Flandrije do leta 1815 postal znan kot Avstrijska Nizozemska, po izgnanstvu francoskega cesarja Napoleona I., koncu francoske revolucije in kasnejše napoleonske vojne ter mirovni pogodbi po dunajskem kongresu.

V 18. in 19. stoletju se je v Gentu ponovno razvijala tekstilna industrija. Lieven Bauwens, ki je pretihotapil industrijske in tovarniške strojne načrte iz Anglije, je leta 1800 uvedel prvi mehanski stroj za tkanje na evropski celini.

Gentska pogodba, sklenjena tukaj in sprejeta na božični večer 1814, je uradno končala vojno leta 1812 med Veliko Britanijo in Združenimi državami (severnoameriška doba napoleonskih vojn). Po bitki pri Waterlooju sta Gent in Flandrija, ki so jima do takrat vladali Habsburžani kot Avstrijski Nizozemski, je za 15 let postala del Združenega kraljestva Nizozemske s severno Holandijo. V tem času je Gent ustanovil svojo univerzo (1816) [3] in zgradil novo povezavo z morjem (1824–27).

Po belgijski revoluciji je lokalno gospodarstvo z izgubo dostopa do morja za več kot desetletje propadlo in prvi belgijski sindikat je izviral iz Genta. Leta 1913 je bila v Gentu svetovna razstava. Kot priprava na te svečanosti je bila leta 1912 zgrajena železniška postaja Sint-Pieters.

Gent so v obeh svetovnih vojnah zasedali Nemci, vendar je ubežal večjemu uničenju. Življenje ljudi in nemških zavojevalcev v Gentu med prvo svetovno vojno opisuje H. Wandt v "etappenleven te Gent" [citat]. V drugi svetovni vojni so 6. septembra 1944 mesto osvobodili britanska 7. oklepna divizija Puščavske podgane in lokalni belgijski borci.