Ena od prvih novic iz Furnasa govori o popravilu številnih hiš po uničenju v potresu 22. oktobra 1522 in zemeljskih plazovih v Vila Franca do Campo. Kapitan Rui Gonçalves je dal podreti tudi več dreves, da bi obnovili župnijsko cerkev. Leta 1553 je kapitan D. Manuel da Câmara izdal ukaz o pogozdovanju po tem, ko je bilo območje skoraj izkrčeno; njegov sin Rui Gonçalves je območje razvil še naprej in razširil poti, ki so omogočale pašništvo po letu 1577.

V času vladanja Don Manuela da Camare, guvernerja otoka São Miguel, je bila leta 1613 zgrajena kapela v čast Gospe tolažnice in majhnega bivališča za župnika, ki je bil odgovoren za maševanje in za dnevni prižig svetilke v zakristiji. Leta 1615 so nastale prve hiše in v bližini kapelice je bil zgrajen majhen samostan. 1630 je bil zadnji vulkanski izbruh v kraterju Furnas s 195 smrtnimi žrtvami.[1] Po tem je bilo območje zapuščeno, dokler se v dolino niso vrnili novi naseljenci (večinoma iz Ponta Garce, Povoação, Vila Franca do Campo in Maia), ko je dežela spet postala plodna. Nove ceste so bile zgrajene leta 1682/1683 po nalogu barona Larangeirasa.

Leta 1832 je neznani angleški naseljenec kupil velik del zemljišča za gradnjo hiše ob jezeru Lagoa das Furnas, vendar ga je leta 1855 prodal generalnemu konzulu v Ponta Delgadi, imenovanem Viñas. Gospod Viñas je zgradil poletno hišo z vrtom.