Rimsko naselje je bilo ustanovljeno na območju Römer, verjetno v prvem stoletju. Nida (Heddernheim je okrožje v Frankfurtu) je bil tudi rimski civitas.

Tukaj so živeli Alemani in Franki in leta 794 je Karel Veliki predsedoval cesarski in cerkveni sinodi, na kateri je bil Franconofurd prvič omenjen.

Frankfurt je bilo eno od najpomembnejših mest v Svetem rimskem cesarstvu. Od 855 so bili nemški kralji in cesarji izvoljeni in kronan v Aachnu. Od 1562 so bili kralji in cesarji kronani v Frankfurtu s prvim Maximilijanom II.. Ta tradicija se je končala leta 1792, ko je bil izvoljen Franc II.. Njegovo kronanje je namenoma potekalo na dan Bastilje, 14. julija, ob obletnici zavzetja Bastilje. Volitve in kronanje je potekalo v stolnici sv. Bartolomeja, znani kot Kaiserdom (cesarska stolnica) ali njenih predhodnicah.

Frankfurter Messe (Frankfurtski sejem) je bil prvič omenjen leta 1150. Leta 1240 je cesar Friderik II. podelil cesarski privilegij za obiskovalce, kar pomeni, da so bili zaščiteni od imperija. Sejem je postal še posebej pomemben, ko so okoli 1380 podobni sejmi v francoskem Beaucaire izgubili privlačnost. Knjižni sejem se je začel leta 1478.

Leta 1372 je Frankfurt postal Reichsstadt (svobodno cesarsko mesto), to je neposredno podrejeno svetemu rimskemu cesarju in ne regionalnim vladarjem ali lokalnim plemičem.

Leta 1585 so frankfurtski trgovci vzpostavili sistem deviznih tečajev za različne valute, ki so bile v obtoku, da bi preprečili goljufanje in izsiljevanje. To so bili zgodnji temelji za frankfurtsko borzo.

Frankfurt je uspel ostati nevtralen med tridesetletno vojno, vendar je utrpel posledice kuge, ki so jo v mesto prinesli begunci. Po vojni je Frankfurt pridobil bogastvo.

 

Frankfurt 1612

 

Frankfurt 1872

 

Kaiserplatz, okoli 1880

V napoleonskih vojnah je bil Frankfurt zaseden ali večkrat bombardiran od francoskih vojakov. Svobodbno cesarsko mesto je ostal do razpada Svetega rimskega cesarstva leta 1805/6. Leta 1806 je postal del kneževine Aschaffenburg pod Fürstprimas-om (princ nadškof) Karlom Theodor Anton Maria von Dalbergom. To je pomenilo, da je bil Frankfurt vključen v Rensko zvezo. Leta 1810 je Dalberg prejel naziv veliki vojvoda Frankfurta. Napoleon naj bi svojega posvojenega sina Eugena de Beauharnais, že Prince de Venise, postavil za velikega vojvodo Frankfurt po Dalbergovi smrti (saj ta kot katoliški škof ni imel zakonitih dedičev) . Veliko vojvodstvo je bila kratka epizoda, ki je trajala od leta 1810 do leta 1813, ko se je vojaška plima obrnila v prid anglo-pruskim zaveznikom, in obrnila Napoleonov red. Dalberg je abdiciral v korist Eugène de Beauharnaisa, kar je bilo seveda le simbolično dejanje, saj ta dejansko ni nikoli vladal po propadu francoske vojske in prevzemu Frankfurta s strani zaveznikov.

Po zadnjem porazu in Napoleonovi abdikaciji, je Dunajski kongres (1814-1815) ukinil Veliko vojvodstvo in Frankfurt je vstopil v novo ustanovljeno Nemško zvezo (do 1866) kot svobodno mesto, ki je postalo sedež Bundestaga, zveznega parlamenta, kjer je poimensko predsedujoči habsburški cesar zastopal avstrijskega "predsedniškega odposlanca".

Po nesrečni revoluciji leta 1848 je Frankfurt postal sedež prvega demokratično izvoljenega nemškega parlamenta, Frankfurtskega parlamenta, ki se je sestal v frankfurtski Paulskirche (cerkev svetega Pavla), ki je bil ustanovljen 18. maja 1848. Institucija se je končala leta 1849 ko je pruski kralj odločil, da ne bo sprejel "krono iz obcestnega jarka". V letu svojega obstoja, je skupščina razvila skupno ustavo za združeno Nemčijo in pruskim kraljem kot njenim monarhom.

 

'’Pogled na Frankfurt ob Majni, s starim mostom, Gustave Courbet (1858)

Frankfurt je izgubil svojo neodvisnost po avstrijsko-pruski vojni leta 1866, ko je Prusija zasedla več manjših držav, med njimi tudi svobodno mesto Frankfurt. Frankfurt je ostal nevtralen v vojni, vendar je njegova svoboda tiska motila Pruse, ki so izkoristili priložnost, da zasedejo mesto s silo: Bismarck je bil veleposlanik Nemške zveze in se nenehno prepiral z lokalnim tiskom. Pruska uprava je vključile Frankfurt v svojo deželo Hessen-Nassau. Prej samostojni mesti Bornheim in Bockenheim sta bili vključeni leta 1890.

Leta 1914 so ustanovili Frankfurtsko univerzo, kasneje imenovano Goethejeva univerza Frankfurt (Johann Wolfgang Goethe-Universität Frankfurt am Main). To je bila edina univerza v Nemčiji, ustanovljena s strani državljanov in je danes ena največjih v Nemčiji.

Od 6. aprila do 17. maja 1920, po vojaškem posredovanju prekiniti Porursko vstajo, so Frankfurt zasedli francoski vojaki.[1] Francozi so trdili, da so bili členi 42 do 44 mirovne pogodbe iz Versaillesa o demilitarizaciji Porenja razdrti.[2] Leta 1924 je Ludwig Landmann postal prvi judovski župan mesta, ki se je pomembno povečalo v naslednjih letih. V času nacizma, so bile uničene sinagoge v mestu.

Frankfurt je bil v drugi svetovni vojni (1939-45) močno bombardiran. Okoli 5500 prebivalcev je bilo ubitih v napadih in nekoč znano srednjeveško mestno jedro, do takrat največje v Nemčiji, je bilo skoraj popolnoma uničeno. To je postalo razlog za bojišče 26. marca 1945, ko je Aliansa prisilila Nemčijo na urbano bojevanje, ki je vključevalo napade iz reke. 5. pehotna divizija in 6. oklepna divizija vojske Združenih držav sta zajeli Frankfurt po nekaj dneh intenzivnih spopadov, ki so se končali 29. marca 1945.[3]

Po koncu vojne je Frankfurt postal del novoustanovljene zvezne dežele Hessen, ki je bila sestavljena iz stare Hessen-(Darmstadt) in pruske pokrajine Hessen. Mesto je bilo del ameriške okupacijske cone Nemčije. Vojaški guverner v coni (1945-1949) in ameriški visoki komisar za Nemčijo (HICOG) (1949-1952) je imel svoj sedež v zgradbi IG Farben, ki je ostala nepoškodovana.

Frankfurt je bila prva izbira za začasno glavno mesto novoustanovljene države Zahodne Nemčije leta 1949. Mesto je zgradilo zgradbo Parlamenta, ki ni bila nikoli uporabljena za predviden namen (danes radijski studii Hessischer Rundfunk). Na koncu je Konrad Adenauer, prvi povojni kancler, raje izbral mesto Bonn, tudi zato, ker so številni drugi ugledni politiki nasprotovali izbiri Frankfurta v skrbi, da bi Frankfurt postal trajno glavno mesto, kar naj bi bila ovira podpori zahodnonemškega prebivalstva za ponovno združitev z Vzhodno Nemčijo in morebitno vrnitev glavnega mesta v Berlin.

Povojna obnova je potekala včasih v preprostem modernem slogu, ki je spremenil arhitekturno podobo Frankfurta. Nekaj znamenitih zgradb so rekonstruirali v historičnem slogu, čeprav na poenostavljen način (npr. Römer, cerkev sv. Pavla in Goethejevo hišo). Zbirka zgodovinsko pomembnih dokumentov Cairo Genizah v Mestni knjižnici je bilo uničenih v bombardiranju.

 

Frankfurtski parlament v cerkvi sv. Pavla, 1848

 

Pogled na okolico stolnice maja 1945

 

Rekonstrukcija (1981–1984) šestih hiš na vzhodni strani Römerberg uničenih v 2. Svetovni vojni

Konec vojne je pomenil povratek Frankfurta kot vodilnega finančnega središča Nemčije, v glavnem zato, ker Berlin, mesto razdeljeno na štiri sektorje, ni bilo več tekmec. Leta 1948 so zavezniki ustanovili Bank deutscher Länder, predhodnica Deutsche Bundesbank. Po tej odločitvi je bilo več finančnih institucij ponovno vzpostavljenih, npr. Deutsche Bank in Dresdner Bank. Leta 1950 je Frankfurtska borza spet pridobila položaj vodilne borze v državi.

Frankfurt se je tudi ponovno pojavil kot nemški prometni center in Frankfurtsko letališče je postalo drugo najprometnejše letališče v Evropi za londonskim letališčem Heathrow leta 1961.

V 1970-ih je mesto zgradilo enega od najbolj učinkovitih evropskih podzemnih transportnih sistemov. Ta sistem vključuje primestni železniški sistem (S-Bahn), ki povezuje obrobne skupnosti z mestnim jedrom in globoko pod zemljo lahki železniški sistem z manjšimi vagoni (U-Bahn), ki se prav tako lahko premika nad tlemi na tirih.

Leta 1998 je bila v Frankfurtu ustanovljena Evropska centralna banka, ki ji sledi Evropski organ