Leta 1524 je bila predlagana gradnja utrjenega mesta na polotoku Sciberras, ko je red svetega Janeza poslal komisijo, da bi pregledala malteške otoke. Takrat je bila edina utrdba na polotoku opazovalni stolp milice, ki ga je postavilo aragonsko kraljestvo leta 1488. [1] Stolp je bil okrepljen leta 1533, vendar predlagano mesto ni bilo zgrajeno, saj se je red osredotočil na gradnjo utrdb v Birguju, ki je postal njihovo oporišče. [2]

Leta 1551 so osmanske sile na kratko napadle Malto, nato oplenile otok Gozo in zajele Tripoli v današnji Libiji. Posledica je bila, da je red ustanovil komisijo za izboljšanje otoških utrdb. Leta 1552 je bil aragonski opazovalni stolp porušen in na njegovem mestu zgrajena utrdba svetega Elma. Utrdba je odigrala pomembno vlogo med velikim obleganjem Malte leta 1565. Po mescu ostrih bojev (v katerem je bil ubit osmanski general Dragut, je padla. Vitezi so vzdržali v Birguju in Senglei, dokler niso prišle zmagovite sile. [3]

Po zmagi je red prejel finančno pomoč iz Evrope, ki je bila uporabljena za gradnjo novega glavnega mesto na polotoku Sciberras. Papež je poslal italijanskega inženirja Francesca Laparellija, da bi oblikoval mestne utrdbe [4] po zgledu italijanskega sistema bastijonov. [5] Najprej je Laparelli oblikoval obzidje z bastijoni, devetimi kavalirji in jarek. Mesto je bilo zasnovano v tlorisu mreže s pomorskim arzenalom in mandračem (manderaggio) – manjše pristanišče za manjše ladje.

Temeljni kamen mesta je položil veliki mojster Jean Valette 28. marca 1566 in novo mesto so v njegovo čast imenovali Valletta. Obzidje je bilo med prvimi objekti v gradnji in je bilo v glavnem končano v 1570-ih. Pri oblikovanju mesta je bilo nekaj sprememb, zgrajena sta bila le dva kavalirja, medtem ko arzenala in mandrača niso nikoli zgradili. Utrdbo svetega Elma, ki je bila močno poškodovana med obleganjem leta 1565, so obnovili in jo vključili v mestno obzidje.

18. marca 1571 je mesto Valletta uradno postalo glavno mesto Malte in sedež reda, čeprav še ni bilo dokončano. [6] Do konca 16. stoletja je postala Valletta največje naselje na Malti.

 

Pogled na Valletto in pristanišče (Grand Harbour) leta 1801

V 17. in 18. stoletju so utrdbe Vallette okrepili z gradnjo različnih zunanjih objektov, sestavljene so bile iz štirih nasprotnih branikov vzdolž sprednjega zemljišča s skrito potjo in glasijo. Severni konec polotoka, tudi utrdba svetega Elma, so ogradili z bastijonskim obzidjem (znan kot Carafa enceinte) v poznih 1680-ih, da bi preprečili dostop z morja.

Kljub spremembam pa obzidje Vallette ni bilo dovolj močno, da bi vzdržalo dolgo obleganje. Leta 1635 se je začela gradnja linije Floriana, ki je obdala Valletto spredaj.[7] Do 18. stoletja je bila spremenjena. Kasneje se je na območju med linijo Floriana in zemljiščem pred Valletto razvilo predmestje Floriana in je zdaj samostojno mesto.

Boke mesta so dodatno zaščitili v 17. in 18. stoletju z gradnjo linij svete Margarete, Cottonere in utrdbe Ricasoli na strani pristanišča ter Manoelove utrdbe in utrdbe Tigne na strani Marsamxetta.[8] Nadaljnji predlogi, tudi gradnja utrdb na Corradinu in v Ta 'Xbiexu, niso bili nikoli uresničeni.[9]

 

Porta Reale – mestna vrata, zgrajena leta 1853 in porušena 1963

Utrdbe Vallette so bile prvič uporabljene ob francoskem vdoru na Malto 9. junija 1798. Red se je predal le tri dni kasneje, 12. junija, in Valletto in utrdbe so predali Francozom. Po ogledu fortifikacij je Napoleon menda pripomnil: "Zelo sem vesel, da so odprli vrata za nas." [10]

Nekaj mescev po začetku francoske zasedbe so se Maltežani uprli Francozom in blokirali pristanišče s pomočjo Britancev, Neapeljčanov in Portugalcev. Francozom je uspelo, da so v Valletti ostali do septembra 1800, ko se je general Vaubois predal Britancem, ki so prevzeli nadzor nad otoki. [11]

Med britansko vladavino so utrdbe precej spremenili. Najpomembnejša sprememba je bila gradnja utrdbe Lascaris med letoma 1854 in 1856. Druge spremembe so bile dodajanje baterij in betonskih topovskih gnezd, parapetov in njihovih topovskih strelnic ter gradnja skladišča smodnika. Vsi trije izvirni prehodi do Vallette so bili porušeni, dva so nadomestili z večjimi vrati. [12]

Britanci so v 19. stoletju večkrat predlagali rušenje utrdb. Prvič je to predlagal generalmajor Henry Pigot na začetku stoletja. [13] Leta 1853 so predlagali uničenje kavalirja svetega Jakoba, da bi naredili prostor za vojaško bolnišnico. Leta 1855 je sir John Lysaght Pennefather predlagal gradnjo citadele visoko nad mestom na polotoku Sciberras. [14] Leta 1872 so predlagali rušenje zunanjih objektov, medtem ko so rušenje celotnega prednjega dela predlagali leta 1882. Sčasoma so utrdbe pustili v glavnem nedotaknjene in le manjši del so porušili, kot je luneta svete Magdalene, ki je bila v bližini vhoda v mesto (zdaj je tam Tritonov vodnjak).

Utrdbe so bile opuščene med poznim 19. in v začetku 20. stoletja. Nekatere dele, kot so utrdbi svetega Elma in Lascaris ter topovske baterije, so uporabljali še po drugi svetovni vojni, utrdba svetega Elma je bila opuščena leta 1972. [15] Utrdbe so bile uvrščene na seznam starin leta 1925. [16]

Leta 1960 so podrli mestna vrata Porta Reale iz 19. stoletja, da bi naredili prostor za sodobna mestna vrata. [17]

 

Obnova pri delu bastijona svetega Petra in Pavla leta 2013

Prvi načrti za obnovo fortifikacij v Valetti skupaj s tistimi v Birguju, Mdini in citadelo so bili narejeni leta 2006. Obnova se je začela leta 2010, pri čemer je projekt opisan kot "največji v stoletju". Skvoterje so izselili z javnih površin okoli utrdb. Zgornji del utrdbe svetega Elma je bil obnovljen, medtem ko so bili njeni spodnji deli očiščeni. Kapela svetega Roka na braniku svetega Mihaela, ki sta bila bombardirana v drugi svetovni vojni, sta bila obnovljena leta 2014.

Leta 2011 so bila zgrajena mestna vrata, ki so bila zgrajena že leta 1960, a so bila porušena in zgrajena nova, dokončana leta 2014.