Epidaver je bil neodvisen od Argosa in ni bil vključen v Argolido do časa Rimljanov. S svojim ozemljem je ustanovil majhno deželo, imenovano Epidavrija. Domnevno ga je ustanovil ali imenoval Argolid Epidavrus in naj bi bil rojstni kraj Apolonovega sina Asklepija, zdravilca. Epidaver je znan po svojem svetišču, ki je približno 8 km iz mesta, in svojem gledališču, ki ga danes spet uporabljajo. Kult Asklepija v Epidavru je potrjen v 6. stoletju pred našim štetjem, ko starejše svetišče Apolona Maleatasa na hribu ni bilo več dovolj prostorno.

Asklepijon (zdravilni tempelj) na Epidavru je bilo najbolj znano središče za zdravljenje v klasičnem svetu, kraj, kamor so šli bolni ljudje v upanju, da bodo ozdraveli. Če so želeli izvedeti, katero je pravo zdravilo za njihove bolezni, so morali preživeti noč v enkoimeteriji, veliki spalni dvorani. V sanjah naj bi jim bog svetoval, kaj morajo storiti, da bi ozdraveli. V svetišču so našli gostišče s 160 sobami. V okolici so tudi mineralni izviri, ki so jih uporabljali pri zdravljenju.

Asklepij, najpomembnejši bog zdravilstva v antiki, je svetišču prinesel blaginjo, ko se je v 4. in 3. stoletju lotil uresničevanja programa za razširitev in obnovo monumentalnih stavb. Slava in blaginja sta se nadaljevali v helenističnem obdobju. Leta 87 pred našim štetjem je svetišče izropal rimski general Sula, leta 67 pred našim štetjem so ga oplenili pirati. V 2. stoletju našega štetja je svetišče pod Rimljani uživalo nov razcvet, vendar so ga v letu 395 napadli Goti.

Tudi po uvedbi krščanstva in ukinitvi preročišča je bilo svetišče v Epidavru znano še sredi 5. stoletja, vendar kot krščanski zdraviliški center.