Arheologi so našli ruševine naselitve iz neolitika. Poleg tega je avgusta 2015 skupina za arheološka izkopavanja iz Jordanske univerze odkrila na najdišču v Džerašu našla dve človeški lobanji iz neolitika (7500–5500 pr. n. št.), kar je trden dokaz o naselitvi Jordanije v tem obdobju, še posebej z obstojem neolitske naselbine 'Ain Ghazal v Amanu. Pomen odkritja je v redkosti lobanj, saj arheologi ocenjujejo, da so na največ 12 najdiščih po vsem svetu našli podobne človeške ostanke.[1]

V regiji najdemo dokaze o naseljih iz bronaste dobe (3200 - 1200 pr. n. št.).[2]

Džeraš je mesto ruševin grško-rimskega mesta Gerasa, ki ga imenujejo tudi Antiohija na Zlati reki. Starogrški napisi iz mesta kažejo, da sta mesto ustanovila Aleksander Veliki in njegov general Perdika, ki naj bi tam spomladi 331 pred našim štetjem, ko je zapustil Egipt in prestopil Sirijo v Mezopotamijo, naselila ostarele makedonske vojake. Vendar pa drugi viri, to je nekdanje ime mesta Antiohija na Hrisorhoasu, kažejo da ga je ustanovil selevkidski kralj Antioh IV., drugi pa pripisujejo ustanovitev Ptolemaju II. iz Egipta.[3]

 

Karta Decapolisa prikazuje lego Gerasa (Džeraš)

Po rimskem osvajanju leta 63 pred našim štetjem so bili Džeraš in dežela, ki ga obkroža, pridruženi rimski provinci Siriji in se je pozneje pridružil Dekapolisu - ligi mest. Zgodovinar Jožef Flavij omenja, da je bilo mesto v glavnem naseljeno s Sirci in da ima tudi majhno judovsko skupnost.[4] Leta 106 je bil Džeraš vključen v rimsko provinco Arabijo (Arabia Petraea), ki je vključevala tudi mesto Filadelfija (sodobni Aman). Rimljani so na tem območju zagotovili varnost in mir, kar je ljudem omogočilo, da so svoja prizadevanja in čas namenili gospodarskemu razvoju in spodbudili državljansko gradbeno dejavnost.[5]

Džeraš velja za eno največjih in najbolj ohranjenih najdišč rimske arhitekture na svetu zunaj Italije. In včasih ga zavajajoče imenujejo Pompeji na Bližnjem vzhodu ali Aziji, glede na njegovo velikost, obseg izkopavanj in stopnjo ohranjenosti.

Džeraš je bil rojstni kraj matematika Nikomaha iz Gerase (grško: Νικόμαχος) (okoli 60 - okoli 120 n. št.).[6]

V drugi polovici 1. stoletja našega štetja je mesto Džeraš doseglo veliko blaginjo. Cesar Trajan je leta 106 zgradil ceste po celotni provinci kar je omogočilo širjenje trgovine tudi v Džeraš. Cesar Hadrijan je mesto obiskal leta 129–130. V počastitev njegovega obiska je bil zgrajen slavolok (Hadrijanov slavolok (Džeraš)).

Mesto je končno doseglo velikost približno 800.000 kvadratnih metrov znotraj svojega obzidja.[7] Perzijska invazija leta 614 je povzročila hiter propad Džeraša. Pod temelji bizantinske cerkve, ki je bila zgrajena v mestu leta 530, je bil odkrit mozaični tlak s starogrškimi in hebrejsko-aramejskimi napisi. Prisotnost hebrejsko-aramejske pisave je znanstvenike spodbudila k misli, da je bil kraj prej sinagoga, preden so jo spremenili v cerkev. [8]

 

Hebrejsko-aramejski mozaik, ki so ga našli v temelju bizantinske cerkve, zgrajene leta 530

Mesto je cvetelo med Omajadskim kalifatom. Imelo je številne trgovine, izdajali so kovance z imenom 'Džeraš' v arabščini. Bilo je tudi center za proizvodnjo keramike; oblikovane keramične svetilke so imele arabske napise, ki so izkazovale lončarjevo ime in Džeraš kot kraj izdelave. Velika mošeja in več cerkva, ki so se še naprej uporabljale kot mesta čaščenja, so nakazovale, da je Džeraš v obdobju Omajadov imel veliko muslimansko skupnost, ki je sobivala s kristjani.[9] Leta 749 je uničujoči potres uničil večji del mesta in okolice.

V začetku 12. stoletja je bil Artemidin tempelj spremenjen v trdnjavo s pomočjo garnizona, ki ga je na območju nastavil Zahir ad-Din Toghtekin, atabeg iz Damaska. Jeruzalemski kralj Baldwin II. je trdnjavo zajel in trdnjavo požgal med letoma 1121-1122. Notranje tempeljske stene še vedno jasno kažejo učinek velikega ognja.

Majhne naselbine so se nadaljevale v Džerašu v obdobju Mameluškega sultanata in osmanskega obdobja. To se je zgodilo zlasti v severozahodni četrti in okoli Zevsovega templja, kjer je zdaj izkopanih več srednje-islamskih / mameluških domačih struktur.