Pripoveduje se, da je dož Angelo Partecipazio leta 811 svoj sedež z Malamocca (Metamaucum) preselil v Rivoaltus, antični Rialto, kjer je imel posest. Ker je bila to prva beneška doževa rezidenca, ni znano, kje točno je bila. Točno lokalizirana je malo poznejša: dož Giustiniano Partecipazio je napisal v oporoki, da mora njegova žena Felicita zgraditi cerkev za relikvije svetega Marka zraven doževe palače, in to iz kamna iz Equilia (danes Jesolo) in Torcella, verjetno iz porušenih tamkajšnjih zgradb. Delo se je začelo, ko ga je nasledil brat Giovanni I. Participazio, in bilo dokončano leta 836. Od takrat je trg z baziliko in doževim svetim Markom politično in versko središče lagune.

Ni zgodovinskih dokumentov ali slik, ki bi pojasnile, kako je bila videti prva stavba, ali je bilo več stavb ali so bile na odprtem ali zaprtem območju. [1] V starih spisih se doževa rezidenca omenja le bežno. Izkopavanja v drugi polovici 19. stoletja so odkrila srednjeveške temelje in kose opeke, ki so morda ostanki gradu. [2] Obstaja tudi pogosto upodobljena risba doževega gradu, a ker so bile Benetke v 10. stoletju na bizantinskem ozemlju, to ni mogla biti kvadratna utrdba s stolpi na vsakem vogalu. [3] Take zgradbe so delali okoli 100 let pozneje Normani.

V uporu proti dožu Pietru IV. Candianu leta 976 sta bila grad in predhodnica bazilike svetega Marka popolnoma požgana.

Prva doževa palača, vredna tega imena, je bila zgrajena med vladanjem Sebastiana Zianija in po njegovem naročilu. [4] Imela je tri krila in dvorišče, vzhodno krilo, ki je bilo neposredno povezano z nekdanjo kapelo, stanovanjski del za doža in sodno palačo, ki je mejila na današnjo Piazzetto. V južnem krilu proti območju San Marca je bila med drugim sejna soba, v kateri se je sestajal veliki svet.

S tako imenovano serrato iz leta 1297, ki se je uporabljala do leta 1797 in je uresničevala pravico do dostopa do velikega sveta, se je število članov v nekaj desetletjih povečalo s 400 na 1200. Zato so morali razširiti sejno sobo, sestanki so morali biti začasno v Arsenalu. Širitev oziroma gradnja nove sejne sobe se je začela 17. decembra 1340.

 

Doževa palača konec 14. stoletja

Med vladanjem doža Bartolomea Gradeniga so leta 1340 začelo prenavljati palačo in je dobila podobo, kakršno vidimo še danes.

Začeli so z južnim krilom. Zasnova za novo stavbo, katere arhitekt ni bil znan, je bila končana do leta 1343, ko je dož postal Andrea Dandolo. V skladu s sklepom sveta iz leta 1344 bi se morala dvorana preseliti v prvo nadstropje južnega krila. Zaradi izbruha kuge se je rekonstrukcija zavlekla do leta 1365, ko je bilo krilo dokončano s sliko kronanja Marije, ki je delo Guarienta di Arpa, na sprednji strani dvorane. Od tedaj dalje se je veliki svet spet sestajal v doževi palači.

Leta 1404 je bilo krilo končano. Drugi dodatki in prenove so bile narejene med dolgim vladanjem Francesca Foscarija. Porušili so konjske hleve na Piazzetti in od leta 1424 delali fasado proti Piazetti po zgledu južnega krila. Prizidek je bil po starosti del, pri katerem so bile dopolnjene štiri arkade, od tu so nadaljevali tako, kot je videti danes. Leta 1438 se je začela gradnja glavnega vhoda Porta della Carta, dostopa do dvorišča palače, ki je bil hkrati vizualna povezava bazilike svetega Marka in doževe kapele, in to ideološko in funkcionalno.

V tretji fazi gradnje so dodali novo vzhodno krilo s fasado ob kanalu Palazzo, ki je pogorela leta 1483.

V 15. in 16. stoletju so trikrat izbruhnili uničujoči požari: leta 1483, potem pa spet leta 1547 in 1577.

Konservativnost republike se kaže v tem, da je bila palača obnovljena po starih načrtih, saj so Palladijeve in Rusconijeve "sodobne" načrte zavrnili. Fasada je bila delno ohranjena ali obnovljena, notranjost pa so preoblikovali v skladu s spremenjenim okusom.

 

Doževa palača po Barbarijevih načrtih, 1500

 

Požar 1577, Stich von T. Pozzoserrato

 

Načrt Andree Palladia za novo palačo

 

Canaletto, Doževa palača, 1740

Po koncu republike, francoske in avstrijske nadvlade in z nastankom nove italijanske države je bila palača sedež več organov in agencij. Od 1811 do 1904 je bila v njej knjižnica Marciana. Proti koncu 19. stoletja je palači grozilo, da bo postala zastarela, kar je spodbudilo italijansko državo, da jo je obnovila. 13 izvirnih stebrov s kapiteli v portiku iz 13. stoletja je bilo nadomeščenih s kopijami, izvirniki pa so shranjeni v notranjosti palače. Ti so bili osnova za Museo dell 'Opera, ki je danes prav tako urejen v doževi palači.

Pisarne v palači so izselili in uredili drugje. Leta 1923 je kompleks v upravljanje prevzela italijanska vlada v Benetkah. Palača je zdaj na ogled kot muzej.

Od leta 1996 je v Doževi palači tudi Mestni beneški muzej (Musei Civici Veneziani).