Cerkev Santa Maria dell'Ammiraglio, imenovana tudi Martorana, je sedež župnije San Nicolò dei Greci (albansko Klisha e Shën Kollit së Arbëreshëvet), s pogledom na Piazza Bellini v Palermu, Sicilija, južna Italija.
Cerkev je stolnica eparhije Piana degli Albanesi , italijansko-albanske katoliške cerkve, škofije, ki vključuje italijansko-albanske (Arbëreshë) skupnosti na Siciliji, ki služijo liturgijo po bizantinskem obredu v starogrškem in albanski jeziku. Cerkev priča o vzhodni verski in umetniški kulturi, ki je še danes prisotna v Italiji, k čemur so prispevali tudi albanski izgnanci, ki so se priseljevali od 15. stoletja pod pritiskom turško- osmanskega preganjanja v Albaniji in na Balkanu. Slednji vpliv je pustil precejšnje sledi pri slikanju ikon, v verskem obredu, v jeziku župnije, v tradicionalnih običajih nekaterih albanskih kolonij v pokrajini Palermo. Skupnost je del katoliške cerkve, vendar sledi obredom in duhovnim tradicijam, ki jo v ve...Preberite več
Cerkev Santa Maria dell'Ammiraglio, imenovana tudi Martorana, je sedež župnije San Nicolò dei Greci (albansko Klisha e Shën Kollit së Arbëreshëvet), s pogledom na Piazza Bellini v Palermu, Sicilija, južna Italija.
Cerkev je stolnica eparhije Piana degli Albanesi , italijansko-albanske katoliške cerkve, škofije, ki vključuje italijansko-albanske (Arbëreshë) skupnosti na Siciliji, ki služijo liturgijo po bizantinskem obredu v starogrškem in albanski jeziku. Cerkev priča o vzhodni verski in umetniški kulturi, ki je še danes prisotna v Italiji, k čemur so prispevali tudi albanski izgnanci, ki so se priseljevali od 15. stoletja pod pritiskom turško- osmanskega preganjanja v Albaniji in na Balkanu. Slednji vpliv je pustil precejšnje sledi pri slikanju ikon, v verskem obredu, v jeziku župnije, v tradicionalnih običajih nekaterih albanskih kolonij v pokrajini Palermo. Skupnost je del katoliške cerkve, vendar sledi obredom in duhovnim tradicijam, ki jo v veliki meri delijo s pravoslavno cerkvijo.
Za cerkev je značilna raznolikost slogov, ki se srečujejo, saj so jo v stoletjih bogatili različni okusi v umetnosti, arhitekturi in kulturi. Danes je pravzaprav kot cerkveno-zgodovinski spomenik rezultat več preobrazb, ki so tudi zaščitene.
Od 3. julija 2015 je del Unescove svetovne dediščine kot Arabsko-normanski Palermo ter stolnici v Cefalùju in Monrealu.
Ime Ammiraglio ('admiral') izhaja od ustanovitelja cerkve, sirskega krščanskega admirala in glavnega ministra sicilskega kralja Rogerja II., Jurija Antiohijskega. Temeljna listina cerkve (ki je bila sprva vzhodno pravoslavna) v starogrščini in arabščini je ohranjena in sega v leto 1143; gradnja se je morda že začela tedaj. Cerkev je bila zagotovo dokončana s smrtjo Jurija leta 1151 in on in njegova žena sta bila pokopana v narteksu. Leta 1184 je cerkev obiskal arabski popotnik Ibn Jubair, ki je kasneje velik del svojega opisa Palerma posvetil njegovi hvali in jo označil za »najlepši spomenik na svetu«. Po sicilskih večernicah leta 1282 se je otoško plemstvo zbralo v cerkvi na sestanku, po katerem je bila sicilska krona dana Petru III. Aragonskemu.[1]
V letih 1193–94 je Eloisa Martorana na sosednjem posestvu ustanovila samostan benediktink. Leta 1433–34 je pod vlado aragonskega kralja Alfonsa ta samostan pridružil cerkev, ki je bila od takrat splošno znana kot La Martorana. Nune so med 16. in 18. stoletjem cerkev temeljito preoblikovale, pri čemer so bistveno spremenile strukturo in notranjo opremo.[2]
Redovnice Martorane so bile znane po oblikovanju marcipana, ki so ga izdelovale v obliki različnih sadežev. Čeprav samostan ne obstaja več, so frutta di Martorana še vedno ena najbolj znanih in prepoznavnih živil v Palermu.
Leta 1937 se je cerkev vrnila v bizantinski obred z albansko skupnostjo, prisotno v Palermu. Danes jo italijansko-albanska katoliška cerkev uporablja za svoje storitve in si deli status sostolnice s stolnico San Demetrio Megalomartire v Piana degli Albanesi.
Cerkev je prevzela in podedovala naslov sedeža župnije Italo-Albancev s sedežem v San Nicolò dei Greci (za "Grke" se je zamenjalo tiste albanske prebivalce, ki so od 15. stoletja v Italiji in na Siciliji ohranili 'grški oz. bizantinski obred', jezik, običaje, identiteto) leta 1945, potem ko je bila v drugi svetovni vojni uničena istoimenska cerkev ob italijansko-albanskem semenišču v Palermu.
Cerkev je bila nedavno obnovljena in leta 2013 ponovno odprta za bogoslužje; Za čas obnove je bila duhovščina in skupnost sprejeta v cerkvi Santa Macrina italijansko-albanskih redovnic Basilijank v Palermu.
Župnija San Nicolò dei Greci nima pravega župnijskega ozemlja, je pa referenčna točka za 15.000 zvestih Arbëreshë (albanska skupnost Sicilije, ki je bila zgodovinsko naseljena v provinci Palermo), ki prebivajo v mestu in ki izpoveduje bizantinski obred.
Ime župnije
Po tradiciji jo še vedno imenujejo 'od Grkov', kar je neprimerna opredelitev, saj župnija cerkveno pripada albanskim Sicilcem (Albanesi di Sicilia v italijanskem jeziku). Grščina je bila za ljudi, ki niso Arbëreshë, Latini, opredeljena kot bizantinski obred za liturgični jezik. Vendar pa je danes vse pogostejša različica Parrocchia San Nicolò ali Nicola degli Italo-Albanesi.
S svojimi zvestimi albanofoni se imenuje Klisha Arbëreshe Palermë ali preprosto Marturanë, v ne pogovorni različici pa 'Famullia / Klisha e Shën Kollit i Arbëreshëvet në Palermë. Pogosto lahko preberete tudi naslov Parrocchia San Nicolò dei Greci alla Martorana, kar pomeni, da ima župnija zdaj sedež v Martorani in ne na začetni lokaciji v ulici Via Seminario Italo-Albanese.
↑ Kitzinger, Mosaics, 15-21. ↑ Kitzinger, Mosaics, 21.
Dodaj nov komentar