Mesto so kot Gadir ali Agadir ustanovili Feničani iz Tira, zato Cádiz štejejo kot najstarejše stalno naseljeno mesto v zahodni Evropi. [1] Kartažanski navigator in raziskovalec Himilco je od tukaj začenjal svoje ekspedicije okrog Španije in Francije, prav tako tudi Hanno okoli zahodne Afrike. Feničansko naselje je trgovalo z mestno državo Tartessos, katere natančna lokacija še ni znana, vendar menijo, da je bila nekje blizu ustja reke Guadalquivir.

Ena izmed pomembnih mestnih funkcij v času antike je bil tempelj na južnem koncu otoka, posvečen feničanskemu bogu Melqartu, podobno kot Herkul pri Grkih in Rimljanih pod imeni "Tirijanski Hercules" in "Hercules Gaditanus". Imel je orakelj in je bil znan po svojem bogastvu. V grški mitologiji je bil Hercul zaslužen za ustanovitev Gadeira potem ko je opravil dvanajst del. Po pisanju Filostratusa, je "Heracleum" (tj, tempelj Melqarta) še vedno stal v 1. stoletju. Nekateri zgodovinarji menijo, da so bili stebri tega templja izvor mita o "Herkulovih stebrih.

Mesto je po prvi punski vojni padlo pod oblast Kartagine. Cádiz je postal izhodišče za Hanibalovo osvojitev južne Iberije. Mesto je pripadlo Rimljanom pod Scipionom starejšim 206 pred našim štetjem. V okviru rimske republike in cesarstva je mesto cvetelo kot pristanišče in mornariška baza znana kot Gades. Julij Cezar je prebivalcem podaril rimsko državljanstvo leta 49 pred našim štetjem. Rimski zgodovinar Livij se ni strinjal, da je mesto ustanovil Herkul, ampak postavi ustanovitev okoli 1104 pred našim štetjem, ali približno 80 let po trojanski vojni. V času popisa cesarja Avgusta, je bil Cádiz dom več kot petsto equites (člani premožnega zgornjega razreda) in tekmoval le z mestom Patavium (Padova) in Rimom. Bilo je glavno mesto rimske kolonije Augusta Urbs Julia Gaditana. Akvadukt, ki je pripeljal svežo vodo v mestu je potekal čez odprto morje do otoka. Vendar rimski Gades ni bil nikoli zelo velik; obsegal je samo severozahodni konec sedanjega otoka, večina bogatih državljanov je imela posest izven njega na bližnjem otoku ali na celini. Življenjski slog na posestvih je bil znan po plešočih dekletih, ki so postale zloglasne po vsem antičnem svetu. [2]

Strmoglavljenje rimske oblasti v Betiki (Hispania Baetica) od Vizigotov leta 410 je prineslo uničenje prvotnega mesta, od katerega je do danes ostalo le nekaj ostankov. Mesto je leta 550 zavzel Justinijan I. kot del bizantinske province. Ta je ostala bizantinska do leta 572, ko se je Leovigild vrnil v Vizigotsko kraljestvo.

Pod mavrsko oblastjo med 711 in 1262, se je mesto imenovalo Qādis, od koder izvira tudi današnje ime. Mavre je dokončno izrinil Alfonz X. Kastiljski leta 1262.

V dobi raziskovanj je mesto doživelo preporod. Krištof Kolumb je plul iz Cádiza na svoje drugo in četrto potovanje in mesto je kasneje postalo domače pristanišče španske vzhodnoindijske flote (Flota de Indias). Zato je postal glavna tarča španskih sovražnikov. V 16. stoletje je doživel niz neuspešnih napadov Berberskih piratov. Večji del starega mesta je bilo poškodovano v velikem požaru leta 1569. V aprilu 1587 je Anglež Francis Drake zasedel pristanišče za tri dni, zajel šest ladij, uničil zaloge in povzročil še drugo škodo (dogodek, ki je postal v Angliji znan kot Singeing the King of Spain's Beard. Ujeta je bila tudi španska ladja, ki se je vrnila iz Indije. Povzročena škoda je zamaknila napad španske armade na Anglijo za eno leto.[3]

Mesto je utrpelo še bolj resen napad leta 1596, ko je bil ujet od še ene angleške floti, tokrat pod poveljstvom grofa Essexseškega in Nottinghamskega. Uničenih je bilo 32 španskih ladij in mesto je bilo ujeto, izropano in zasedena skoraj mesec dni. Nazadnje, ko so kraljeve oblasti zavrnile plačilo odkupnine, ki so jo Angleži zahtevali za vrnitev mesta nepoškodovanega, so ga ti zažgali preden so ga s plenom zapustili. Tretji angleški napad je bil leta 1625, ki sta ga vodila vojvoda Buckinghamski in Edwarda Cecil, vendar je bil poskus neuspešen. V anglo-španski vojni je admiral Robert Blake blokiral Cadiz od 1655 do 1657. V bitki za Cádiz leta 1702 je Anglija spet napadla pod vodstvom Georga Rooka in vojvode Ormonda, vendar je bilo mesto, po dolgem obleganju, ubranjeno.

V 18. stoletju je zamuljevanje reke Guadalquivir prisililo špansko vlado, da je prenesla trgovino z Ameriko iz Sevilje do Cádiz, ki je imel boljši dostop do Atlantika. Čeprav je imperij nazadoval, je Cádiz zaradi svojega novega pomena doživel še eno zlato dobo. Postal je eno od španskih največjih in najbolj svetovljanskih mest. Veliko današnjih zgodovinskih stavb v starem mestnem jedru je iz tega obdobja.

 

Velika noč v Cádizu

 

Allegorične figure na spomeniku ustave, 1812

V času Napoleonskih vojn so Cádiz blokirali Britanci od 1797 do Amienskega miru 1802 in spet od 1803 do izbruha polotoške vojne leta 1808. V tej vojni je bilo eno od redkih španskih mest, ki ni bilo pod Francozi. Cádiz je nato postal sedež Španske visoke vojaške komande in Cortesa (parlament) za čas trajanja vojne. Mesto je bilo kratek čas prestolnica Španije, saj so tukaj leta 1812 razglasili prvo liberalno špansko ustavo. Državljani so se uprli leta 1820, da bi zagotovili obnovo te ustave in revolucijo uspešno razširili, dokler je bil Ferdinand VII. Španski zaprt v Cádizu. Francoske sile so Ferdinanda izpustile leta 1823 v bitki Trocadero in za nekaj časa zatrle liberalizem. Leta 1868 je bil Cádiz še enkrat izvor revolucije, ki je izhajala zaradi morebitne odpovedi in izgnanstva kraljice Izabele II. Cortes v Cádizu se je odločil za ponovno uvedbo monarhije pod kraljem Amadeusom I. le dve leti kasneje.

Izguba španskih čezmorskih kolonij je predstavljala hud udarec trgovski Cádiz. Po letu 1900 je bila zastarela zasnova pristanišča posodobljena. Ob izbruhu španske državljanske vojne je Cádiz takoj (julija 1936) padel v roke nacionalistov. Zato je bilo najbolj pomembno pristanišče za prehajanje vojaki generala Franca v Severno Afriko .

V zadnjih letih je mesto doživelo veliko obnovo. Številni spomeniki, stolnica in druge znamenitosti so bili očiščeni in obnovljeni, kar daje čar temu starodavnemu mestu.