V prazgodovini je bil Brugge obalno naselje. Naselji bronaste in železne dobe nista povezani z razvojem srednjeveškega mesta. Prve utrdbe so bile na območju Bruggea zgrajene, ko je Julij Cezar osvojil galsko pleme Menapijce v 1. stoletju pred našim štetjem, da bi zaščitil obalno območje pred pirati. Franki so prevzeli celotno regijo od poromanjenih Galcev okrog 4. stoletja in jo upravljali kot regijo Flandrijo (pagus Flandrensis). Napadi Vikingov v 9. stoletju so spodbudili grofa Baldvina I. Flandrijskega, da je utrdil rimske utrdbe. Trgovina je tedaj uspevala z Anglijo in Skandinavijo. Zgodnje srednjeveško naselje je nastalo v 9. in 10. stoletju.

 

Markt (Trg)

Brugge je postal pomemben zaradi plimovanja, ki je bila pomembna za lokalno trgovino. Zaliv se je imenoval Zlati zaliv.[1] 27. julija 1128 je dobil svojo mestno listino. Zgradili so novo obzidje in kanale. Leta 1089 je postal glavno mesto grofije Flandrije. Postopno zasipavanje je leta 1050 povzročilo, da je mesto izgubilo neposreden dostop do morja. Po nevihti leta 1134 pa je nastal naravni kanal v Zwinu in dostop do morja je bil spet mogoč (Zwin je naravni rezervat na obali Severnega morja, na belgijsko-nizozemski meji, ki ga sestavlja vzhodno območje nekdanjega plimskega zaliva, ki je v srednjem veku povezoval Severno morje s pristanišči Sluis in Bruges v notranjosti – zaščiten je z Ramsarsko konvencijo[2]). Nov morski rokav se je razprostiral vse do mesta Damme, ki je postalo trgovinska postaja za Brugge.

Brugge je imel strateško lego na križišču severne Hanzeatske zveze in južnih trgovskih poti. Že na začetku 13. stoletja je bil vključen v flamske in francoske tekstilne sejme. Ko pa so stari sejmi propadli, so se podjetniki iz Bruggea bolj uveljavili. Prenovili so sejme, prevzeli nove oblike trgovinskega kapitalizma, pri čemer je več trgovcev delilo tveganja in dobičke ter združilo svoje znanje o trgovini. Uvedli so ali iz Italije prevzeli nove oblike gospodarske izmenjave, vključno z menicami (tj. zadolžnicami) in akreditivi [3]. Mesto je sprejelo tuje trgovce, predvsem portugalske, ki so prodajali poper in druge začimbe.[4]

 

Grad v Bruggeu, naslikano okoli 1691–1700, Jan Baptist van Meunincxhove

S ponovnim uresničevanjem mestnega življenja v 12. stoletju so se v zavetju mestnih obzidij razvili trg volne, tkanje volne in trg sukna, presežki so se varno nabirali pod pokroviteljstvom flandrijskega grofa. Mestni podjetniki so dosegli gospodarsko kolonizacijo angleških in škotskih [5] okrožij s pridobivanjem volne. Angleški stiki so prinesli Normandiji žito in Gaskonji vino. Hanzeatske ladje so napolnile pristanišče, ki ga je bilo treba razširiti od kraja Damme do Sluysa, da bi lahko namestili nove ladje. Leta 1277 je v pristanišče priplula prva trgovska flota iz Genove in Brugge je postal glavna povezava za trgovino Sredozemlja. Ta razvoj je odprl ne le trgovino z začimbami iz Levanta, temveč tudi napredne trgovske in finančne načine ter poplavo kapitala, ki je kmalu prevzel bančništvo v Bruggeu. Borza se je začela leta 1309 (najverjetneje prva borza na svetu) in se razvila v najsodobnejši denarni trg v državah današnjega Beneluksa v 14. stoletju. Ko so se leta 1314 prvič pojavile beneške galeje, so bile že zamudnice.[6] Številni tuji trgovci so bili v Bruggeu dobrodošli, na primer kastiljski trgovci z volno, ki so prispeli v 13. stoletju. Po koncu kastiljskega monopola z volno so bili Baski, ki so se priselili iz Bilbaa, zelo uspešni kot trgovci (volna, železnina itd.). Sredi 15. stoletja so v Bruggeu ustanovili svoj poslovni konzulat. [7] Tuji trgovci so razširili mestna trgovska območja. Ohranili so ločene skupnosti, ki so jih urejali njihovi zakoni, do gospodarskega propada po letu 1700.

 

Stara ulica v Bruggeu s stolpom Marijine cerkve v ozadju

Tovrstno bogastvo je povzročilo družbene prevrate, ki jih je obvladovala milica. Leta 1302 pa se je po nočnem pokolu francoskega garnizona v Bruggeu, ki so ga izvedli pripadniki lokalne flamske milice 18. maja 1302 (brugse metten), prebivalstvo združilo s flandrijskim grofom proti Francozom, kar se je končalo 11. julija z zmago v bitki pri Kortrijku. Kip Jana Breydla in Pietra de Conincka, vodje vstaje, je na Velikem trgu. Mesto je ohranilo milico kot stalno paravojaško telo. Pridobila je prožnost in visok ugled s tesnimi povezavami s cehom organizirane milice, ki so jo sestavljali strokovnjaki in specializirane enote. Pripadniki milice so kupovali in vzdrževali svoje orožje in oklepe glede na svoj družinski status in bogastvo.

 

Kanal v Bruggeu

Konec 14. stoletja je mesto Brugge postalo eno od štirih članov Flandrije (nizozemsko Vier Leden) skupaj z mesti Brugse Vrije, Gent in Ypres. Skupaj so ustanovili parlament, vendar so se pogosto prepirali. [8]

V 15. stoletju je Filip Dobri, burgundski vojvoda, ustanovil dvor v Bruggeu, Bruslju in Lillu ter privabljal številne umetnike, bančnike in druge pomembne osebnosti iz vse Evrope. [9] Tkalci in predilci iz Bruggea naj bi bili najboljši na svetu, prebivalstvo Bruggea pa se je v tem času okrog leta 1400 povečalo na vsaj 125.000 in morda 200.000.

Nova tehnika oljnega slikanja flamske šole je postala svetovno znana. Prvo knjigo v angleščini, ki je bila kdaj natisnjena, je v Bruggeu objavil William Caxton. To je bilo takrat, ko sta Edvard IV. in Rihard III. tukaj živela v izgnanstvu.

 

Brugge na Ferrarisovem zemljevidu (okoli 1775)

V začetku okrog leta 1500 je kanal Zwin (Zlati zaliv) omogočil mestu blaginjo, vendar se je kmalu začel zamuljevati in zlata doba se je končala. Mesto je kmalu zaostajalo za Antwerpnom, ki je dobil gospodarsko vodilno vlogo držav na območju današnjega Beneluksa. V 17. stoletju se je zmanjšalo izdelovanje čipk. Nastala so različna prizadevanja za vrnitev lepe preteklosti. V šestdesetih letih je bilo mesto zatočišče za Karla II. in njegov dvor v izgnanstvu.[10] Pomorska infrastruktura je bila sodobna, zgrajene so bile nove pomorske povezave, vendar brez velikega uspeha, saj je Antwerpen postajal vse močnejši. Brugge je postal osiromašen in je postopoma izgubil pomen. Prebivalstvo se je do leta 1900 zmanjšalo z 200.000 na 50.000.

Simbolist George Rodenbach ga je v svojem romanu Brugge-la-Morte imenoval zaspano mesto, po njem je bila prirejena opera Ericha Wolfganga Korngolda Die tote Stadt (Mrtvo mesto).[11]

 

Na razglednici je Cranenburška hiša[12]

V zadnji polovici 19. stoletja je Brugge postal zanimiv turistični cilj, privabljal je bogate britanske in francoske turiste. Do leta 1909 je delovalo Društvo za izboljšanje turizma.[13]

V prvi svetovni vojni so nemške sile zasedle Brugge, vendar mesto ni bilo poškodovano. Zavezniki so ga osvobodili 19. oktobra 1918. Leta 1940 v drugi svetovni vojni so mesto znova zasedli Nemci in spet prihranili uničenje. 12. septembra 1944 so ga osvobodili kanadski vojaki.

Po letu 1965 je izvirno srednjeveško mesto doživelo renesanso. Obnove stanovanjskih in poslovnih objektov, zgodovinskih spomenikov in cerkev so v starodavnem središču mesta prinesle povečanje turističnih in gospodarskih dejavnosti. Mednarodni turizem se je razcvetel, nova prizadevanja pa so Bruggeu leta 2002 prinesla naslov evropska prestolnica kulture. Letno ga obišče okoli 2 milijona turistov.

Pristanišče Zeebrugge je bilo zgrajeno leta 1907. Nemci so ga uporabljali za svoje podmornice v prvi svetovni vojni. V sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih se je močno razširilo in postalo eno najpomembnejših in sodobnih evropskih pristanišč.