Zgodovina Zgodnja zgodovina

Najzgodnejši zabeleženi prebivalci mesta so bili staroveški ilirski Dasareti, najsevernejša skupina Haoncev, v 6. stoletju pr. n. št. Regija se je po njih imenovala Desaretis.[1][2] Sodobni Berat stoji na mestu Antipatreje (starogrško Ἀντιπáτρεια, Antipátreia), ki je bila prvotno naselje Dasaretov[3] in kasneje makedonska trdnjava v južni Iliriji.[1][4] Datum njene ustanovitve ni znan. Ker je bil njen ustanovitelj Kasander, se domneva, da je bila Antipatreja ustanovljena potem, ko je okoli leta 314 pr. n. št. prevzel oblast v regiji.[4] Leta 200 pr. n. št. je trdnjavo osvojil rimski legat Lucij Avgust, porušil obzidje in pobil moške prebivalce mesta.[5][6]

Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva je mesto postalo del nestabilne meje Bizantinskega cesarstva in tako kot večina Balkanskega polotoka trpelo zaradi ponavljajočih se vdorov Slovanov. V rimskem in zgodnjem bizantinskem obdobju se je mesto imenovalo Pulheriopolis.[7]

V 9. stoletju so mesto zasedli Bolgari Prvega bolgarskega cesarstva pod Presijanom I. in mesto preimenovali v Bel(i)grad (»Belo mesto«, grško Βελέγραδα, Belégrada). Ime se je obdržalo skozi cel srednji vek, dokler se ni v pod osmansko oblastjo spremenilo v Berat. Mesto je postalo eno od najpomembnejših mest v bolgarski regiji Kumičevica. Bolgarski guverner Elemag je mesto leta 1018 predal bizantinskemu cesarju Baziliju II. Pod bizantinsko oblastjo je ostalo, dokler ga ni leta 1203 osvojilo Drugo bolgarsko cesarstvo carja Kalojana. V 13. stoletju je mesto prišlo pod oblast Mihaela I. Dukasa, despota Epirskega despotata.

Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog je leta 1272 albanskim voditeljem Berata in Drača poslal pisma, v katerih jih je prosil, naj opustijo zavezništvo s Karlom I. Neapeljskim, vladarjem Kraljevine Albanije, ki je zavzel mesto in ga vključil v svojo kraljevino.[8][9][10] Voditelji se na njegov poziv niso odzvali in poslali Karlu pisma z izrazi zvestobe.[11] Leta 1274 je Mihael VIII. znova zavzel Berat in potem, ko so se mu pridružili Albanci, ki so podpirali Bizantinsko cesarstvo, neuspešno napadel anžuvinsko prestolnico Drač.[12]

V letih 1280–1281 je Berat oblegala siciljska vojska pod vodstvom Huga Rdečega Sullyjskega. Marca 1281 je iz Konstantinopla prišla na pomoč bizantinska vojska pod poveljstvom Mihaela Tarhanejotisa in zlahka pregnala siciljske oblegovalce.[13] Kasneje v 13. stoletju je Berat spet prišel pod oblast Bizantinskega cesarstva.

V zgodnjem 14. stoletju je dokazana bizantinska trdnjava Tomor z grškim imenom Timoro(n). Leta 1337 so se albanska plemena s področja Belegrita (gora Tomor pri Beratu) in Kanine uprla in zasedla trdnjavo Tomor.[14][15][16][4] O podrobnostih upora je v primarnih virih malo podatkov. Cesar Ivan VI. Kantakuzen omenja, da so se Albanci na teh območjih uprli kljub privilegijem, ki jim jih je pred nekaj leti podelil Andronik III. Paleolog.[15] Ti dogodki so bili prvo dokumentirano gibanje albanskih plemen v Epirju.[16] Andronikova vojska, sestavljena v glavnem iz turških plačancev, je premagala Albance in jih veliko pobila in ujela.[15]

Leta 1345 ali morda 1343 je mesto prišlo pod oblast Srbskega cesarstva.[17] Po njegovi razpustitvi leta 1355 je Berat prišel pod oblast svojega bivšega guvernerja Ivana Komnena Asena (1345–1363), Aleksandra Komnena Asena (1363–1372) in Zete Balše II. (1372–1385). Leta 1385 so ga pred bitko pri Savri zasedli Osmani. Po nekaterih virih so Osmani nekaj časa ostali v Beratu in ga imeli za oporišče za osvojitev Valone.[18] Leta 1396 je oblast v mestu prevzela albanska družina Muzaka in ga izbrala za prestolnico Kneževine Berat.[19][20] Leta 1417 je Berat postal del Osmanskega cesarstva.[21] Leta 1455 je Skenderbeg na čelu albanske vojske 14.000 mož in manjše skupine katalonskih najemnikov neuspešno poskušal osvojiti Berat, ki ga je branila osmanska vojska 40.000 mož.[22]

Kasnejša zgodovina

V zgodnjem obdobju osmanske oblasti je Berat resno nazadoval. Na koncu 16. stoletja se je zmanjšal na samo 710 hiš. V 17. stoletju je začel okrevati in postal glavno obrtniško središče, specializirano za rezbarjenje lesa. V prvi polovici 16. stoletja je bil Berat povsem krščansko mesto brez enega samega muslimanskega gospodinjstva.[23] V obdobju od leta 1506 do 1583 se je povečal za 17 hiš in nekaj prebivalcev.[24] Po izgonu Judov iz Španije leta 1492[25] je v Beratu nastala judovska skupnost, ki je v letih 1519–1520 štela 25 družin.[26]

Proti koncu 16. stoletju je bilo v Beratu 461 muslimanskih gospodinjstev in 187 gospodinjstev prišlekov iz bližnjih vasi Gjeqar, Gjerbës, Tozhar, Fratar in Dobronik.[24] V tem času se je začela krepiti islamizacija mestnega prebivalstva. Nekaj muslimanov je bilo tudi med prišleki, ki so imeli muslimanska imena, vendar so obdržali krščanske priimke.[24] Dejavniki, kot so oprostitve davkov za muslimanske mestne obrtnike v zameno za služenje vojaškega roka, so v Berat privabili veliko podeželskega prebivalstva prve muslimanske generacije.[27] Med Judi v Beratu so sredi 17. stoletja obstajali privrženci Šabtaja Cvija.[26] Judovska skupnost v Beratu je dejavno skrbela tudi za blaginjo drugih Judov in na primer dosegla izpustitev vojnih ujetnikov v Draču leta 1596.[26]

Po letu 1670 je Berat postal večinoma muslimanski. Od 30 mestnih sosesk je bilo 19 muslimanskih.[28] Eden od dejavnikov, ki so vplivali na islamizacijo, je bil pritisk na kristjane, da so prestopali v islam, drugi pa pomanjkanje krščanskih duhovnikov, ki bi opravljali verske obrede.[28] V zgodnjem 17. stoletju je življenje v Beratu povsem prevzelo osmanske in islamske vzorce.[29]

V 18. stoletju je bil osmanski Berat eno od najpomembnejših albanskih mest.[31] V zgodnji moderni dobi je bil upravno središče Beraškega pašaluka, ki ga je ustanovil Ahmet Kurt Paša. Po porazu beratskega Ibrahim Paše v spopadu z Ali Pašo leta 1809 je postal sandžak (provinca) v Janinskem vilajetu. V 19. stoletju je nadomestil propadajočo Valono (Vlorë) kot središče sandžaka.[32] Sandžak in sam Berat je bil pod prevlado albanske družine Vrioni.[32] V 19. stoletju je judovsko skupnost v Beratu obnovila judovska skupnost iz Janine.[26]

Grška šola je v mestu delovala od leta 1835.[33] V poznem osmanskem obdobju je imel Berat 10.000 do 15.000 prebivalcev.[34] Pravoslavnih kristjanov je bilo okoli 5.000. Od teh je okoli 3.000 govorilo aromunski (vlaški) jezik, drugi pa so govorili albansko.[35]

V 19. stoletju je Berat igral pomembno vlogo v albanskem nacionalnem preporodu. ki so ga podpirali tudi krščanski trgovci v Beratu.[36] Berat je postal tudi glavno oporišče Prizrenske lige, albanske nacionalistične zveze, ustanovljene v poznem 19. stoletju, in sodeloval pri oblikovanju južne veje lige v Gjirokastri.[37]

V prvi svetovni vojni so avstro-ogrske okupacijske oblasti izvedle popis prebivalstva in ugotovile, da v regiji Berat živi 20.219 muslimanov in 6745 pravoslavnih kristjanov.[38]

Med drugo svetovno vojno so Jude skrivali v domovih in kleteh 60 muslimanskih in krščanskih družin v Beratu.[25] Od 23. do 30. oktobra 1944 je bilo v Beratu drugo zasedanje Sveta narodne osvoboditve Albanije, na katerem je Antifašistični narodnoosvobodilni odbor pod nadzorom Nacionalnega osvobodilnega gibanja postal začasna demokratična vlada Albanije. Predsednik vlade in obrambni minister je bil Enver Hoxha.[39]

V komunistični Albaniji je Berat postal deportacijsko središče za družine, katerih člani so pobegnili v tujino in so zato veljali za sovražnike ljudstva in vladajoče stranke. V Berat so preselili tudi družine, ki niso bile naklonjene komunističnemu režimu. Med deportiranci so bile večinoma starejše osebe, ženske ter otroci in odraščajoči fantje. Takšno stanje je trajalo od leta 1945 do 1948. Število deportirancev se je po političnem prelomu z Jugoslavijo podvojilo. Vse deportirance v Beratu so prepeljali v mesto Tepeleno v albanskih gorah.[40][41][42]

V Beratu in bližnjih vaseh živi v težkih razmerah od 200 do 300 Romov. Nekateri v obdobjih sezonskih del migrirajo v Grčijo.[43][44] V mestu in v bližnjih naseljih še vedno živi nekaj grško in aromunsko govorečih oseb.[45]

↑ 1,0 1,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref7 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Lewis, D. M., Boardman, John (1994). The Cambridge ancient history: The fourth century B.C. Cambridge University Press. str. 423. ISBN 978-0-521-23348-4. Pridobljeno 11. januarja 2011. ↑ Wilkes, John J. (1995). The Illyrians. Oxford: Blackwell Publishing. ISBN 0-631-19807-5. ↑ 4,0 4,1 4,2 Cohen, Getzel M., Walbank, F. W. (1995). The Hellenistic settlements in Europe, the islands, and Asia Minor. University of California Press. str. 76. ISBN 978-0-520-08329-5. Pridobljeno 9. januarja 2011. ↑ Astin, A. E. (1998). The Cambridge ancient history: Rome and the Mediterranean to 133 B.C. Cambridge University Press. str. 262. ISBN 978-0-521-23448-1. Pridobljeno 11. januarja 2011. ↑ Walbank, Frank William (1967). Philip V of Macedon. Archon Books. str. 138. Pridobljeno 11. januarja 2011. ↑ "History of Berat". Bashkia Berat (angleščina). Pridobljeno dne 2021-04-24. ↑ Lala, Etleva, Gerhard Jaritz (2008). Regnum Albaniae and the Papal Curia (PDF). Central European University. str. 32. Pridobljeno 3. februarja 2011. ↑ Wirth, Peter (2. marec 1977). Regesten der Kaiserurkunden des oströmischen Reiches von 565-1453: Regesten von 1204-1282. C.H.Beck. str. 114. ISBN 978-3-406-00738-5. Pridobljeno 3. februarja 2011. ↑ Norris, Harry Thirlwall (1993). Islam in the Balkans: religion and society between Europe and the Arab world. Columbia: University of South Carolina Press. str. 36. ISBN 9780872499775. ↑ Nicol, Donald M. (11. februar 2010). The Despotate of Epiros 1267-1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 16. ISBN 978-0-521-13089-9. Pridobljeno 1. februarja 2011. ↑ Bartusis, Mark C. (1997). The late Byzantine army: arms and society, 1204-1453. University of Pennsylvania Press. str. 62. ISBN 978-0-8122-1620-2. Pridobljeno 1. februarja 2011. ↑ Norwich, John Julius. The Decline and Fall of the Byzantine Empire. New York: Alfred A. Knopf, 1996. str. 246-247. ↑ Nicol 2010, str. 108. ↑ 15,0 15,1 15,2 Fine 1994, str. 253. ↑ 16,0 16,1 Osswald, Brendan (2007). The Ethnic Composition of Medieval Epirus. V Ellis, Steven G., Klusáková, Lud'a (ur.). Imagining Frontiers, Contesting Identities. Edizioni Plus. str. 134. ISBN 978-88-8492-466-7. ↑ Nicol, Donald M. (1984). The Despotate of Epiros 1267-1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 128. ISBN 978-0-521-26190-6.. ↑ Gibbons, Herbert Adam (21. avgust 2013). The Foundation of the Ottoman Empire: A History of the Osmanlis Up To the Death of Bayezid I 1300-1403. Routledge. str. 159. ISBN 978-1-135-02982-1. ↑ Ćurčić, Slobodan. Secular medieval architecture in the Balkans 1300-1500 and its preservation. Aimos, Society for the Study of the Medieval Architecture in the Balkans and its Preservation. str. 114. ISBN 978-960-86059-1-6. Pridobljeno 11. januarja 2011. ↑ Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. str. 391. ISBN 0-472-08260-4. ↑ Kiel 1990, str. 48. ↑ Setton, Kenneth Meyer (1976). The Papacy and the Levant (1204–1571), Volume II. The Fifteenth Century. American Philosophical Society. str. 192. ISBN 9780871691279. ↑ Ergo 2010, str. 34, 37. ↑ 24,0 24,1 24,2 Ergo 2010, str. 36. ↑ 25,0 25,1 Mema, Briseida (30. september 2019). "Albania's endangered Jewish museum reopens". Yahoo news. Pridobljeno 22. novembra 2019. ↑ 26,0 26,1 26,2 26,3 Giakoumis, Konstantinos (2010). The Orthodox Church in Albania Under the Ottoman Rule 15th-19th Century. V Schmitt, Oliver Jens (ur.). Religion und Kultur im albanischsprachigen Südosteuropa. Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 96. ISBN 9783631602959. ↑ Ergo 2010, str. 33. ↑ 28,0 28,1 Skendi, Stavro (1967a). The Albanian national awakening. Princeton: Princeton University Press. str. 12. ISBN 9781400847761. ↑ Ergo, Dritan (2010). Islam in the Albanian lands (XVth-XVIIth Century). V Schmitt, Oliver Jens (ur.). Religion und Kultur im albanischsprachigen Südosteuropa. Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 34. ISBN 9783631602959. ↑ Elsie, Robert (ur.). "Albania in the Painting of Edward Lear (1848)". albanianart.net. ↑ Amin, Camron Michael, Fortna, Benjamin C., Frierson, Elizabeth Brown (21. april 2006). The modern Middle East: a sourcebook for history. Oxford University Press. str. 569. ISBN 978-0-19-926209-0. Pridobljeno 13. januarja 2011. ↑ 32,0 32,1 Kiel, Machiel (1990). Ottoman architecture in Albania, 1385-1912. Research Centre for Islamic History, Art and Culture. str. 52. ISBN 978-92-9063-330-3. ↑ Σχολή Βελεγράδων [Šola v Beratu]. Κάτοπρον Ελληνικής Επιστήμης και Φιλοσοφίας (University of Athens) (grščina). Pridobljeno 30. oktobra 2010. ↑ Clayer, Nathalie (2007). Aux origines du nationalisme albanais: La naissance d'une nation majoritairement musulmane en Europe [Izvori albanskega nacionalizma: Rojstvo večinske muslimanske nacije v Evropi]. Pariz: Karthala. str. 109. ISBN 9782845868168. ↑ Koukoudis, Asterios (2003). The Vlachs: Metropolis and Diaspora. Thessaloniki: Zitros Publications. str. 358. ISBN 9789607760869. ↑ Biondich, Mark (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. str. 36. ISBN 9780199299058. ↑ Skendi, Stavro. "Beginnings of Albanian Nationalist and Autonomous Trends: The Albanian League, 1878-1881Author". American Slavic and East European Review. 12: 4. JSTOR 2491677. ↑ Odile, Daniel (1990). "The historical role of the Muslim community in Albania". Central Asian Survey. 9 (3): 5. doi:10.1080/02634939008400712. ↑ "Foreign Relations of the United States: Diplomatic Papers, 1944, The British Commonwealth and Europe, Volume III - Office of the Historian". history.state.gov. Pridobljeno dne 2021-04-24. ↑ Lek Pervizi. In the Circles of hell. Album, ISKK, Tirana, 2012. ↑ Lek Pervizi. Tri stinet e nje jete. Lezhe, 2017. ↑ Pearson, Owen (11. julij 2006). Albania in Occupation and War: From Fascism to Communism 1940-1945. I.B.Tauris. str. 399. ISBN 978-1-84511-104-5. Pridobljeno 13. januarja 2011. ↑ De Soto, Hermine, Beddies, Sabine, Gedeshi, Ilir (2005). Roma and Egyptians in Albania: From social exclusion to social inclusion (PDF). Washington D.C.: World Bank Publications. str. 235. ISBN 9780821361719. ↑ Koinova, Maria (2000). Roma of Albania (PDF) (Report). Center for Documentation and Information on Minorities in Europe-Southeast Europe (CEDIME-SE). str. 7. ↑ Winnifrith, Tom (2002). Badlands, Borderlands: A History of Northern Epirus/Southern Albania. Duckworth. str. 29. ISBN 978-0-7156-3201-7.