Kopalnia Soli „Wieliczka”

( Rudnik soli Wieliczka )

Rudnik soli Wieliczka (poljsko Kopalnia soli Wieliczka) je rudnik v mestu Wieliczka, 17 km jugovzhodno od središča Krakova na Poljskem.

Na tem mestu se je že v kameni dobi iz slanice pridobivala kuhinjska sol (natrijev klorid, NaCl). Rudnik so odprli v 13. stoletju in je neprekinjeno deloval do leta 1996. Bil je eden od najstarejših in najdlje delujočih rudnikov soli na svetu. Kraljevi rudnik soli je skozi celo njegovo zgodovino upravljala družba Żupy Krakowskie (Krakovski rudniki soli).

Zaradi nizke cene soli in poplav v rudniku so komercialno pridobivanje soli leta 1996 ustavili.

Rudnik soli Wieliczka je zdaj poljski zgodovinski spomenik (Pomnik Historii) in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Med znamenitosti rudnika spadajo jaški in labirinti prehodov, prikaz zgodovine tehnologije rudarjenja soli, podzemno jezero, štiri kapele, številni kipi, ki so jih rudarji izklesali iz kamene soli, in novejše skulpture sodobnih umetnikov.

Zgodovina
 
Prerez rudnika Wieliczka; gravura Willema Hondiusa iz leta 1645
 
Madžarska konjska tekalna steza z vretenom dvigala iz poznega 18. stoletja, ki so ga poganjali konji

Rudnik je globok 327 metrov in ima več kot 287 kilometrov vodoravnih rovov in sob. Kamena sol je obarvana v različnih odtenkih sive barve in je bolj podobna poliranemu granitu kot beli kristalni snovi, ki bi jo pričakovali.

V 13. stoletju se je sprva zbirala slanica, ki je privrela na površje, in se z izparevanjem vode predelala v kuhinjsko sol. V tem obdobju so začeli kopati prve vodnjake in rudniške rove za pridobivanje kamene soli.[1] Na prelomu 13. in 14. stoletja je bil zgrajen Solni grad. V Wieliczki zdaj domuje Krakovski muzej soli.[2]

K razvoju rudnika soli Wieliczka je veliko prispeval poljski kralj Kazimir III. Veliki (vladal 1333–1370). Podelil mu je številne privilegije in je vzel rudarje pod svoje okrilje. Leta 1363 je v bližini rudnika soli ustanovil bolnišnico.[3]

Med obratovanjem rudnika so se Uporabljale različne tehnologije, kot sta na primer madžarska konjska tekalna steza in saška tekalna steza (gepel) za dvigovanje soli na površje.[2] Med drugo svetovno vojno so Nemci uporabljali rudnik kot podzemni objekt za proizvodnjo za vojne potrebe.

V rudniku je podzemno jezero, razstava zgodovine rudarjenja soli in 3,5 km dolga turistična pot, na kateri so na ogled kipi v soli in iz soli, ustvarjeni v različnih zgodovinskih obdobjih. Turističa pot meri samo 2% celotne dolžine rovov.

Leta 1978 je bil rudnik Wieliczka vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.[4]

Legenda o princesi Kingi, povezana z rudnikom Wieliczka, pripoveduje zgodbo o ogrski princesi, ki naj bi se poročila s krakovskim knezom Boleslawom V. Častnim. Svojega očeta, ogrskega kralja Belo IV., je prosila, naj ji kot del dote da kepo soli, saj je bila sol na Poljskem zelo cenjena. Oče jo je odpeljal v rudnik soli v Máramarosu, kjer je pred odhodom na Poljsko v enega od rudniških jaškov vrgla svoj zaročni prstan. Ko je prispela v Krakov, je prosila rudarje, naj izkopljejo globoko jamo, dokler ne naletijo na skalo. Rudarji so tam našli grudo soli. Ko so grudo razpolovili so v njej odkrili princesin zaročni prstan. Kinga je tako postala zavetnica rudarjev soli v poljski prestolnici in njeni okolici.[5]

Med nacistično okupacijo Poljske je bilo iz prisilnih delovnih taborišč v Plaszowu in Mielecu v rudnik Wieliczka prepeljanih več tisoč Judov, da bi delali v podzemni tovarni orožja, ki so jo Nemci ustanovili marca in aprila 1944.[6] Prisilno delovno taborišče v rudniku je bilo v Parku sv. Kinge in zaposlovalo približno 1700 zapornikov,[6] vendar se proizvodnja zaradi bližajoče se sovjetske ofenzive nikoli ni začela. Nekaj strojev in opreme so razstavili, vključno z električnim dvigalom iz jaška Regis, in jih prepeljali v Liebenau v Sudete. Del opreme so po vojni jeseni 1945 vrnili.[7] Jude so odpeljali v tovarne v Litomierzycah (Češka) in Linzu (Avstrija).[6][8]

Rudnik je eden od uradnih poljskih nacionalnih zgodovinskih spomenikov. Za takšnega je bil razglašen v prvem krogu imenovanj 16. septembra 1994. Seznam vodi Poljski odbor za nacionalno dediščino. Leta 2010 je odbor uspešno predlagal, da se na seznam svetovne dediščine vpiše tudi bližnji zgodovinski rudnik soli Bochnia, ki je najstarejši poljski rudnik soli. Oba rudnika soli sta zdaj na Unescovem seznamu svetovne dediščine pod skupnim imenom "Kraljevi rudniki soli v Wieliczki in Bochniji".[9] Leta 2013 je bil v dediščino vključen še grad Żupny.

Goldensubmarine.com. "Kopalnia Soli Wieliczka". www.wieliczka-saltmine.com. Pridobljeno 19. aprila 2016. ↑ 2,0 2,1 Goldensubmarine.com. "Kopalnia Soli Wieliczka". www.wieliczka-saltmine.com. Pridobljeno 25. aprila 2016. "Wieliczka Salt Mine". Krakow.wiki. 11. november 2016. Pridobljeno 15. aprila 2019. UNESCO World Heritage Centre. "Wieliczka Salt Mine - UNESCO World Heritage Centre". Whc.unesco.org. Pridobljeno 16. julija 2013. "History of Wieliczka Salt Mine". Poland For Visitors Travel Guide. Pridobljeno 18. aprila 2013. ↑ 6,0 6,1 6,2 "History | Virtual Shtetl". sztetl.org.pl. Pridobljeno 20. marca 2020. "The Wieliczka Salt Mine: An astonishing underground city, dating from 13th century". The Vintage News. 25. november 2017. Pridobljeno 20. marca 2020. "History - "Wieliczka" Salt Mine - tourist attractions of Malopolska". Wieliczka-saltmine.com. Pridobljeno 20. avgusta 2017. Wieliczka and Bochnia Royal Salt Mines. UNESCO World Heritage Site.
Photographies by:
Statistics: Position
26
Statistics: Rank
2115696

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
329618475Click/tap this sequence: 6451

Google street view

Where can you sleep near Rudnik soli Wieliczka ?

Booking.com
487.420 visits in total, 9.187 Points of interest, 404 Destinations, 46 visits today.