Kor v stolnici svetega Patrika

Leta 1192 je John Comyn, prvi anglo-normanski nadškof v Dublinu, povišal eno od štirih dublinskih keltskih župnijskih cerkva, jo posvetil svetemu Patriku, ob svetem vodnjaku z istim imenom in na otoku med obema krakoma reke Poddle, v status kolegijske cerkve, cerkev z duhovščino, ki je namenjena bogoslužju in učenju. Nova kolegijska cerkev je bila zunaj meja mesta in ta poteza je ustvarila dve novi mestni ozemlji, eno pod pristojnostjo nadškofa. Cerkev je bila posvečena »Bogu, naši blaženi Mariji in svetemu Patriku« 17. marca 1191 [1].

Listina iz leta 1191 ali 1192 je določala kapitelj trinajstih kanonikov, od katerih imajo trije poseben položaj (kancler, predpevec in zakladnik). Potrjena je bila s papeško bulo papeža Celestina III. v istem letu. V trinajstih prebendah, povezanih s cerkvijo, so predvideli nadškofijska zemljišča.

Sčasoma je okoli stolnice zrasel celoten kompleks stavb, tudi nadškofijska palača, pravna pristojnost pa je bila razdeljena med dekana in nadškofa okoli stolnice, večji del je pripadal nadškofu.

Čeprav ni jasno, kdaj natančno je bila cerkev povzdignjena v status stolnice, kar je bilo nekaj posebnega v mestu z obstoječo stolnico, je to bilo verjetno po letu 1192. Za nadškofa je bil leta 1212 izvoljen Henry de Loundres, izvolila sta ga kapitlja Kristusove cerkve in svetega Patrika, kar je priznal papež Inocenc III. Henry je dodelil številne dodatne listine stolnici in kapitlju med letoma 1218 in 1220 in ena od teh iz leta 1220 je ustvarila vlogo dekana stolnice [2], pravica do volitev pa je bila dodeljena le kanonikom kapitlja.

Osnova sedanje stavbe je bila zgrajena med letoma 1191 in 1270, čeprav je zdaj ostal le manjši del, ki pripada krstilnici. Veliko dela je nadzoroval de Loundres, prijatelj angleškega kralja in podpisnik Velike listine svoboščin (Magna Carta), ki je sodeloval pri gradnji mestnega obzidja v Dublinu in Dublinskega gradu.

Naročilo kralja Henrika III. leta 1225 je omogočilo zbiranje donacij na otoku v obdobju štirih let. Dela v zgodnjem angleškem gotskem slogu so trajala vsaj do leta 1254. Marijina kapela je bila dodana okoli leta 1270. [3]

Leta 1300 je dublinski nadškof Ferings uredil dogovor med stolnicama – Pacis Compositio. Priznal je obe stolnici in dosegel nekaj določb o njunem skupnem delovanju.

Leta 1311 je bila v Dublinu ustanovljena srednjeveška univerza, k čemur so pripomogli William de Rodyard, dekan svetega Patrika, prvi kancler in kanoniki kot njeni člani. Ni bila uspešna, med reformo je bila celo zatirana.

Od sredine 14. stoletja in več kot 500 let je bil severni transept stavbe uporabljen kot župnijska cerkev svetega Nikolaja zunaj mesta (tj. del župnije svetega Nikolaja zunaj mesta).

Stolp (Minotov stolp) in zahodna ladja sta bila po požaru obnovljena med letoma 1362 in 1370. Ime se nanaša na Thomasa Minota, nadškofa iz Dublina 1363−75, ki je nadzoroval obnovo.

Že v najzgodnejših letih so se pojavile težave s pronicanjem vode, številnimi poplavami, še posebej v poznejših letih 18. stoletja, ki so jih povzročale veje reke Poddle, tudi v 20. stoletju so poročali, da je bila voda 2,3 m nad tlemi.

 

Spomenik Thomasu Jonesu, dekanu svetega Patrika med letoma 1581 in 1585

Po angleški reformaciji (dogodki med letoma 1536 in 1564, v svetem Patriku od okoli 1537) je sveti Patrik postal cerkev anglikanske cerkve na Irskem, ki ji je sledila večina Dublinčanov. V 1530-ih so nekatere podobe v stolnici uničili vojaki pod Thomasom Cromwellom in zanemarjanje je povzročilo, da je leta 1544 propadla ladja. Zelo prilagodljiv slog nadškofa Dublina Hugha Curwena je poučen; bil je privrženec prve Henrikove neluteranske cerkve v 1530-ih, potem Edvarda VI. oziroma njegovega protestantizma okoli 1550, nato je bil imenovan za nadškofa, ko je vladala kraljica Marija. Ko je postala rimskokatoliška cerkev leta 1555, je bil še vedno nadškof, ki je leta 1559 uporabljal anglikanski obred pod kraljico Elizabeto I. do leta 1567.

Pod Edvardom VI. je bila stolnica svetega Patrika uradno zatrta, stavba pa je postala župnijska cerkev. 25. aprila 1547 je bil upokojen dekan Edward Basnet, kasneje še kancler Alien in precentor Humphrey. Srebro, dragulji in okraski so bili preneseni na dekana in kapitelj Kristusove cerkve. Kralj je določil del stavbe za sodišče, stolnična gimnazija pa je bila ustanovljena v dvorani takratnega vikarja. Leta 1549 so zidove prebarvali in napisali odlomke iz svetih spisov. Leta 1555 sta kraljica Marija in kralj Filip II. obnovila privilegije stolnice in kasneje oblast kraljice Marije. 27. aprila 1558 je Thomas De Leverous postal nov dekan. Kapitelj svetega Patrika s predmeti, ki so pripadali stolnici in so bili v lasti dekana in kapitlja Kristusove cerkve, so bili vrnjeni. Med to vladavino so zadnjič praznovali praznik Blažene Device Marije (leta 1558).

Po izselitvi katoliškega kapitlja kanonikov leta 1559 se je katoliška skupnost nadaljevala vsaj do 1560,1570 in imenovala kanonike in glavne dostojanstvenike svetega Patrika.

Leta 1560 je bila ena prvih javnih ur v Dublinu postavljena v stolp svetega Patrika.

 

Marijina kapela v stolnici svetega Patrika danes

Do začetka 17. stoletja naj bi bila Marijina kapela v ruševinah in lok na vzhodnem koncu kora zaprt z lesom in ometano pregradno steno. Po več zaporednih poplavah je bila dodana vrsta galerij za velike skupnosti. Leta 1620 se je v Angliji rojen sodnik Luke Gernon skliceval na slabo stanje stolnice. [4]

Ko je bil Oliver Cromwell med osvajanjem Irske v Dublinu, je bila v ladji konjušnica. Njegovo nespoštovanje anglikanske religije je bilo povezano z rimskim katolicizmom in političnim rojalizmom.

Po obnovitvi monarhije leta 1660 so začeli popravljati stavbo.

Leta 1666 je stolni kapitelj daroval Marijino kapelo v uporabo frankofonskim hugenotom, ki so pobegnili na Irsko in po nekaj popravilih je postala znana kot L'Eglise Française de St Patrick. Najem, ki je bil podpisan 23. decembra 1665, so obnavljali, dokler niso leta 1816 posebne storitve prenehale, do takrat pa so bili hugenoti v celoti izenačeni z mestnim prebivalstvom.

Leta 1668 je bila streha v nevarnosti, da se poruši. Do leta 1671 so jo zamenjali z novo. Zgrajeni so bili oporniki in zahodno okno, ki je nadomestilo perpendikularno okno. V 1680-ih letih je bil preoblikovan kor. Med letoma 1688−90 so se med Viljemovo vojno na Irskem Jakob II. in njegovi katoliki na kratko vrnili v svetega Patrika. Jakob se je v stolnici udeležil maše s svojimi podporniki. Zmaga protestantov, privržencev Viljema, v vojni je pomenila obnovo stolnice v anglikansko leta 1690, ko je Jakob II. zapustil Dublin po porazu v bitki pri reki Boyne.

 

Kip Jonathana Swifta

 

Tloris iz 18. stoletja

V vsej dolgi zgodovini je stolnica igrala veliko vlogo v življenju Ircev in en ključni vidik tega se nanaša na pisatelja in satirika Jonathana Swifta, avtorja Guliverjevih potovanj, ki je bil dekan stolnice od 1713 do 1745. Veliko njegovih znanih pridig in Irske razprave (kot so Drapier's Letters) so nastale, ko je bil dekan. [5]

Njegov grob in epitaf je mogoče videti v stolnici. Swift se je zelo zanimal za stavbo, njene dejavnosti in glasbo ter socialno pomoč s financiranjem ubožnice za revne ženske in bolnišnico svetega Patrika.

Zborovska šola, ki je bila ustanovljena leta 1432, je mnogim njenim članom omogočila sodelovanje pri prvi izvedbi Händlovega dela Mesija leta 1742.

Leta 1749 je George Semple dogradil stolp, ki ostaja ena od znamenitosti Dublina.

Leta 1792 je bilo bogoslužje začasno prekinjeno zaradi slabega stanja južne stene.

Od leta 1783 do 1871 so stolnico uporabljali kot kapelo najstarejšega reda svetega Patrika, katerega člani so bili vitezi svetega Patrika. Z ukinitvijo Irske cerkve leta 1871 se je slovesnost umestitve preselila na dvorišče svetega Patrika v Dublinski grad. Heraldični prapori vitezov iz časa sprememb še danes visijo nad kornimi klopmi.

Pariško-malteški viteški red svetega Lazarja (statut 1910); v stolnici je Dunsanyjeva kapela, duhovni dom reda na Irskem. Okrasje kapele je posvečeno Randallu Plunkettu, 19. lordu Dunsanyju, ki je leta 1962 ustanovil red na Irskem. Stolnico je cerkveni poveljnik reda uporabljal za investiturne svečanosti.

 

Keltski križ, odkrit blizu cerkve v 19. stoletju

 

Bronast kip sira Benjamina Leeja Guinnessa, delo Johna Henryja Foleyja, narejen 1875[6]

Do leta 1805 je bil severni transept v ruševinah, južni pa v slabem stanju. Nujno delo na strehi ladje so opravili s pomočjo odra.

Leta 1846 je bil dekan svetega Patrika obenem dekan Kristusove cerkve, kar je trajalo do leta 1872.

Poskus velike obnove se je začel pod vodstvom dekana Pakenhama (dekan med letoma 1843 in 1864), omejen zaradi slabih gospodarskih razmer. Obnovljena je bila Marijina kapela, tla so bila znižana na izvirno raven, opravljena so bila tudi nekatera druga nujna dela.

Sredi 19. stoletja je bil v bližini stolnice najden zakopan keltski križ. Bil je ohranjen, morda je označeval nekdanji sveti izvir.

Glavna rekonstrukcija, ki jo je plačal Benjamin Guinness v letih 1860 in 1865, ker se je bal, da stolnica razpada, pomeni, da je velik del sedanje stavbe iz viktorijanske dobe. Srednjeveške stavbe so bile odstranjene, danes je še nekaj ohranjenih zapisov o delu.

Čeprav je obnova omogočila preživetje stolnice, neuspeh pri ohranjanju evidenc o obnovah pomeni, da je malo resnično srednjeveškega in mnogo več viktorijanskega. Kip Benjamina, delo J. H. Foleyja, je zunaj južnih vrat. Njegov sin Arthur (tudi pivovar) je bil deležen šaljive, a nežne kritike, ko je podaril vitražno okno Rebeka pri izviru; njegov moto je bil: »Sem žejen in daj mi piti.« Leta 1901 je njegov sin Edward iz dotrajanih hiš uredil sosednji park svetega Patrika in stolnici podaril nove zvonove.

Druga velika sprememba je bila leta 1871, ko je Irska cerkev, nova neodvisna cerkev, na svoji sinodi končno rešila vprašanje dveh stolnic: tako je Kristusova cerkev edina in nesporna stolnica dublinske škofije in sveti Patrik narodna stolnica.