Notranjost stolnice

 

Kalvarija cerkve sv. Frančiška

 

Portico da Groria, stara fasada romanske stolnice, 12. stoletje

 

Grob kralja Ferdinanda II. Leonskega († 1187) v kraljevem panteonu stolnice

Območje Santiaga de Compostela je bilo do 4. stoletja rimsko pokopališče [1], zasedli pa so ga Svebi v začetku 5. stoletja, ko so se med začetnim propadom Rimskega cesarstva naselili v Galiciji in na Portugalskem. Območje je bilo pozneje v 6. stoletju pripisano škofiji Iria Flavia, v delu, običajno znanem kot Parochiale Suevorum, ki jo je naročil svebski kralj Teodemar. Leta 585 je naselje skupaj s preostalim Svebskim kraljestvom Leovigild priključil kot šesto provinco Vizigotskega kraljestva.

Mogoče so ga napadli Arabci od leta 711 do 739 [2][3], škofija Iria je bila vključena v Kraljevino Asturijo c. 750.[4] Na neki točki med letoma 818 in 842 med vladavino Alfonza II. Asturijskega [5] je škof Theodemar iz Irije († 847) trdil, da je našel nekaj ostankov, ki so bili pripisani svetemu Jakobu. To odkritje je bilo delno sprejeto, ker sta papež Leon III. in Karel Veliki, ki je umrl leta 814, priznala Asturijo za kraljestvo, Alfonza II. pa za kralja, poleg tega pa sta vzpostavila tesne politične in cerkvene vezi.[6] Okoli kraja odkritja je nastalo novo naselje in romarsko središče, ki je bilo piscu, benediktinskem menihu Usuardu znano leta 865[7] in se je v 10. stoletju imenovalo Compostella.

Kult svetega Jakoba iz Compostele je bil le eden izmed mnogih, ki so nastali po vsej severni Iberiji v 10. in 11. stoletju, saj so vladarji spodbujali kulte, značilne za posamezno regijo, kot sta na primer sveta Eulalija v Oviedu in sveti Emilijan v Kastilji.[8] Potem ko se je središče asturijske politične moči leta 910 preselilo iz Ovieda v León, je Compostela postala bolj politično pomembna, galicijski plemiči pa so priznali več kraljev Galicije in Leóna, ki jih je okronal in mazil lokalni škof v stolnici, med njimi Ordoño IV. leta 958 [9], Bermudo II. leta 982 in Alfonz VII. leta 1111, do takrat je Compostela postala prestolnica Kraljevine Galicije. Kasneje so bili v stolnici pokopani tudi kralji iz 12. stoletja in sicer Fernando II. in Alfonz IX., zadnji od kraljev Leona in Galicije, preden sta se obe kraljestvi združili s kraljestvom Kastilja.

V tem istem 10. stoletju in v prvih letih 11. stoletja so vikinški napadalci poskušali napasti mesto [10] - Galicija je v nordijskih sagah znana kot Jackobsland ali Gallizaland - in škof Sisenand II., ki je bil ubit v bitki proti njim leta 968 [11], odredil gradnjo obzidane trdnjave za zaščito svetega kraja. Leta 997 je Ibn Abi Aamir (znan kot Almanzor) napadel in delno uničil Compostelo. V napadu ga je spremljal krščanski gospod, in vsi so prejeli del plena.[12] Vendar andaluzijski poveljnik ni pokazal zanimanja za domnevne relikvije svetega Jakoba. Kot odgovor na te izzive je škof Cresconio sredi 11. stoletja utrdil celo mesto, zgradil obzidje in obrambne stolpe.

Po mnenju nekaterih avtorjev je to mesto sredi 11. stoletja že postalo vseevropsko mesto peregrinacije [13], drugi pa trdijo, da je bil kult svetega Jakoba pred 11. in 12. stoletjem v bistvu galicijska zadeva z asturijskimi in leonskimi kralji, da bi pridobili galicijsko zvestobo. Santiago je v naslednjem stoletju postal glavno katoliško svetišče, za Rimom in Jeruzalemom. V 12. stoletju je Compostela na pobudo škofa Diega Gelmíreza postala nadškofija in privabila veliko in večnacionalno prebivalstvo. Pod oblastjo tega prelata so se meščani uprli, ko jih je vodil krajevni svet, kar je začelo posvetno tradicijo spopadov prebivalcev mesta, ki so se borili za samoupravo, proti lokalnemu škofu, posvetnemu in sodnemu gospodu mesta in njegovemu fevdu, pol neodvisna Terra de Santiago ("dežela svetega Jakoba"). Vrhunec tega spopada je bil dosežen v 14. stoletju, ko je novi prelat, Francoz Bérenger de Landore, izdajalsko usmrtil mestne svetovalce v svojem gradu A Rocha Forte ("močna skala, grad"), potem ko jih je povabil na pogovore.

Santiago de Compostela so med napoleonskmi vojnami zajeli in oropali Francozi; posledično so bili ostanki, pripisani apostolu, izgubljeni skoraj stoletje, skriti v notranjosti ciste v kriptah mestne stolnice.

Pri izkopavanjih v stolnici v 19. in 20. stoletju so odkrili rimsko cella memoriae ali martyrium ( cerkev ali svetišče, zgrajeno nad grobom krščanskega mučenika), okoli katere je v času Rimljanov in Svebov raslo majhno pokopališče, ki je bilo kasneje opuščeno. Ta martyrium, ki dokazuje obstoj starega krščanskega svetišča, je bil včasih pripisan Priscilijanu, čeprav brez dodatnih dokazov.[14]

== Gospodarstvo Gospodarstvo Santiaga, čeprav je še vedno močno odvisno od javne uprave (tj. kot sedeža avtonomne vlade Galicije), kulturnega turizma, industrije in visokega šolstva prek svoje univerze, postaja vse bolj raznoliko. Ustanovljene so bile nove industrije, kot so obdelava lesa (FINSA), avtomobilska industrija (UROVESA) ter telekomunikacije in elektronika (Blusens in Televés). Banco Gallego, bančna institucija v lasti Novacaixagalicia, ima sedež v središču mesta Rúa do Hórreo.

Turizem je zaradi poti svetega Jakoba zelo pomemben, zlasti v svetih kompostelanskih letih (ko 25. julij pade na nedeljo). Po obsežnih naložbah in izjemno uspešni oglaševalski kampanji Hunta za sveto leto 1993 je število romarjev, ki so pot končali, nenehno naraščalo. Več kot 272.000 romarjev je bilo na poti v svetem letu 2010. Po letu 2010 se naslednje sveto leto ne bo zgodilo še 11 let, ko bo praznik svetega Jakoba spet padel v nedeljo. Zunaj svetih let mesto še vedno sprejme izjemno število romarjev. Leta 2013 je romalo dokončalo 215.880 ljudi. Leta 2014 je bilo 237.983 oseb. Leta 2015 je bilo 262.513 oseb, leta 2016 pa 277.854 oseb.[15]

Uredništvo Compostela ima v lasti dnevni časopis El Correo Gallego, lokalno televizijo in radijsko postajo. Spletni portal za novice v galicijskem jeziku Galicia Hoxe ima tudi sedež v mestu. Televisión de Galicia, javna radiotelevizijska družba Galicije, ima sedež v Santiagu.