Sana je eno izmed najstarejših naseljenih krajev na svetu. Po ljudski legendi jo je ustanovil Šem, Noetov sin. [1][2] V antiki je bil znan kot "azal", ki je bil povezan z Uzalom, sinom Qahtana, pravnukom Šema, v svetopisemskih zgodbah Geneze. [3] Njegovo ime verjetno izvira iz južno-arabske besede za "dobro utrjena", ime, ki odraža pomen etiopskega imena zabeleženega v sirskem jeziku kot Auzalites - mesto sega v 6. stoletje.

Arabski zgodovinar al-Hamdani (Abū Muhammad al-Hasan al-Hamdānī) je zapisal, da so Sano obzidali Sabejci pod vladarjem Sha'r Awtarjem, ki je zgradil tudi palačo Ghumdan v mestu. Zaradi svoje lokacije je Sana služila kot mestno središče za okoliška plemena v regiji in kot jedro regionalne trgovine v južni Arabiji. Mesto je bilo postavljeno na križišču dveh pomembnih trgovskih poti, ki sta povezovali starodavni Marib na vzhodu in Rdeče morje na zahodu.

Ko je bil kralj Yousef Athar (ali Dhu Nuwas - Yūsuf Dhū Nuwās), zadnji kralj Himyaritov, na oblasti, je bila Sana tudi glavno mesto etiopskih podkraljev.

 

Stara Sana

Od začetkov islama pa do ustanovitve neodvisnih podsistemov države, je v mnogih delih jemenskega islamskega kalifata, Sana vztrajala kot sedež vladarja. Kalifov namestnik je opravljal posle v treh makhalif: Mikhlaf Sana, Mikhlaf al-Janad in Mikhlaf Hadhramawt. Mesto Sana je imelo ves čas pomemben položaj in vse jemenske države so tekmovale za njeno obvladovanje.

Imam al-Shafi'i (767 — 820 n. št.), islamski pravnik iz 8. stoletja in ustanovitelj šole Shafi'i ali sodne prakse, je Sano večkrat obiskal. Pohvalil je mesto in zapisal La Budda min Ṣan'ā' ali "Sano je treba gledati". V 9. in 10. stoletju se je jemenski geograf al-Hamdani (893 - 945) seznanil s čistočo mesta, rekoč »najmanjše stanovanje je dobro, ima vrt in dolge greznice ločene drugo od druge, ni nesnage, brez vonja ali slabih vonjav, zaradi trdega betona in fine pašnike in čiste kraje za sprehajanje«. Kasneje, v 10. stoletju, je perzijski geograf Ibn Rustah napisal o Sani: »To je jemensko mesto - pa niso našli ... večjega mesta, bolj naseljenega ali bolj uspešnega, plemenitega porekla ali bolj dobre hrane kot je.«

Leta 1062 je Sano prevzela dinastija Sulayhid pod vodstvom Alija al-Sulayhija in soproge, priljubljene kraljice Asma. Naredil jo je za glavno mesto relativno majhnega kraljestva, ki je obsegalo tudi gorovje Haraz. Sulayhidi so bili usklajeni z Ismaili muslimani - Fatimidski kalifat v Egiptu, namesto z Abbasidskim kalifatom, ki je temeljil v Bagdadu, in mu je sledila večina Arabije. Al-Sulayhi je vladal približno 20 let, ko so ga umorili glavni lokalni tekmeci iz Zabida (Najahidi). Po njegovi smrti, je al-Sulayhijeva hči Arwa al-Sulayhi, podedovala prestol. Umaknila se je iz Sane, prenesla glavno mesto v Jiblo, od koder je vladala Jemnu od leta 1067 do 1138. Zaradi odhoda Sulayhidov, je nadzor nad Sano prevzela dinastija Hamdanidov. [4] Leta 1173 je Saladin, ajubidski sultan iz Egipta, poslal svojega brata Turan-Šaha na ekspedicijo, da bi osvojil Jemen. Ajubidi so pridobili nadzor v Sani v letu 1175 in združili različne jemenske plemenske države, razen tistih iz severnih gorah, ki jih je nadzoroval imam Zaydi, v eno državo. Ajubidi so uradno versko pripadali k sunitski muslimanski religiji Abasidov. V času vladavine ajubidskega emira Tughtekin Ibn Ayyuba, je mesto doživelo pomembne izboljšave. Vključili so vrtove na zahodnem bregu Sa'ilah, znane kot Bustan al Sultan, kjer so Ajubidi zgradili eno od svojih palač. Kljub strateškemu položaju Sane, so Ajubidi izbrali za glavno mesto Ta'izz, medtem ko je bilo pristanišče Aden njihovo glavno gospodarsko mesto.

Medtem ko so Rasulidi nadzorovali večino Jemna, in so jim sledil Tahiridi, je Sana večinoma ostala v političnem središču imamov Zaydi v letih 1323 - 1454 in zunaj oblasti uradnih dinastij Mameluki so v Jemen prispeli leta 1517.

Otomansko cesarstvo je zavladalo Jemnu leta 1538, ko je bil sultan Sulejman Veličastni. Pod vodstvom Özdemir Paša, so Turki osvojili Sano leta 1547. Z otomansko odobritvijo, so evropski kapitani iz jemenskih pristaniških mest Aden in Mocha zahajali Sano in ohranjali posebne privilegije za svojo trgovino. Leta 1602 so lokalni imami Zaydi pod vodstvom imama al-Mu'ayyada utrdili svoj nadzor nad območjem in leta 1629 izrinili otomanske vojake. Čeprav so Turki zbežali šele v času vladanja Al Mu'ayyada, je njegov predhodnik al-Mansur al -Qasim že močno oslabil otomansko vojsko v Sani in Jemnu. Evropski trgovci so zato izgubili prejšnje privilegije.

Imami Zaydi so ohranili svojo vladavino nad Sano do sredine 19. stoletja, ko so Turki ponovno oživili svojo kampanjo za nadzor nad regijo. Leta 1835 so turški vojaki prispeli na jemensko obalo pod krinko egiptovskih čet Mohameda Alija. Do leta 1872 niso zasedli Sane, ko je njihova vojska pod vodstvom Ahmed Muhtar Paše vstopila v mesto. Otomansko cesarstvo je po vsej deželi izvedlo reforme imenovane Tanzimat.

V Sani se je prvič začel urejati urbanizem, zgradili so nove ceste in ustanovili šole ter bolnišnice. Z reformami so Turki hiteli, da bi utrdili svoj nadzor nad Sano in tekmovali z Egiptom, iz katerega se je širil britanski vpliv v Aden in italijanski in francoski vpliv vzdolž obale Somalije, zlasti v mestih Džibuti in Berbera.

 

Rezidenca imam Yahya v Wādī Ẓahr (وادى ظهر) blizu Sane

 

Najstarejša znana kopija Korana, najdena v Sani leta 1972

Leta 1904, ko je bil osmanski vpliv v Jemnu v zatonu, je imam Yahya iz skupine imamov Zaydi prevzel oblast v Sani. V želji, da zagotovi neodvisnost Severnega Jemna je Yahya začel politiko izolacije, izogibal se je mednarodnega in arabskega sveta politike, preganjal zametke liberalnih gibanj, ki niso prispevali k razvoju infrastrukture v Sani in drugod ter zapiral osmanske dekliške šole. Posledica ukrepov imama Yahya je bila, da je Sana postala središče anti-vladne organizacije in intelektualnega revolta.

Leta 1930 je več organizacij, ki so nasprotovale reformam Zaydijev, povzdignilo glas v mestu, še posebej Fatat al-Fulayhi in Hait al-Nidal, skupina raznih jemenskih muslimanskih učenjakov s sedežem v medresi Fulayhi. Leta 1936 so bili voditelji teh gibanj večinoma zaprti. Leta 1941 je druga skupina, ki je imela sedež v mestu, Shabab al-Amr bil-Maruf wal-Nahian al-Munkar, pozvala k nahda (renesansa) v državi, kot tudi k vzpostavitvi parlamenta z islamskim osnovami. Yahya je večinoma zatrl te pobude, večino voditeljev je usmrtil njegov sin. Dedič imam Ahmad je prišel na oblast leta 1948. Tega leta je Sano kot glavno mesto nadomestil Ta'izz. Večina vladnih uradov se je preselila. Nekaj let kasneje je večina judovskega mestnega prebivalstva emigrirala v Izrael.

Ahmad je začel proces postopne gospodarske in politične liberalizacije. Leta 1961 je bila Sana priča velikih demonstracij in nemirov, ki so zahtevali hitrejše reforme in spremembe. Pro-republikanski uradniki v severno jemenski vojski so simpatizirali z vlado Gamal Abdel Naserja in pan-arabsko politiko Egipta ter izvedli državni udar in septembra 1962 strmoglavili vlado, teden dni po Ahmadovi smrti. Vloga Sane kot glavnega mesta je bila obnovljena pozneje. Sosednja Savdska Arabija je nasprotovala takemu razvoju dogodkov in dejavno podpirala podeželska plemena Severnega Jemna, ter tako ščuvala velik del države pred mestnimi in večinoma pro-republikanskimi prebivalci Sane. Državljanska vojna Severnega Jemna je povzročila uničenje nekaterih delov starega mestnega središča in se je nadaljevala do leta 1968, ko je bil dosežen dogovor med republikanci in rojalisti o predsedniškem sistemu. Nestabilnost v Sani se je nadaljevala z udari in političnimi umori, dokler se razmere v državi, v poznih 1970 niso stabilizirale.

Britanski pisatelj Jonathan Raban je obiskal mesto leta 1970 in ga opisal mesto-trdnjavi podobno, arhitektura in postavitev, ki spominja na labirint, nadalje ugotavlja »Bilo je kot, da bi stopil ven v sredi velike pop-up slikanice. Stran od ulice se je celotno mesto spremenilo v labirint druge vrste, zmešnjave znakov in simbolov.«

Po združitvi obeh Jemnov, je bila Sana imenovana za glavno nove Republike Jemen. V njej je predsedniška palača, parlament, vrhovno sodišče in vladna ministrstva. Največji vir zaposlovanja zagotavljajo vladne državne službe. Zaradi množičnega priseljevanja s podeželja, je Sana precej zrasla izven njenega starega mesta, kar predstavlja velik pritisk na nerazvito mestno infrastrukturo in komunalne storitve, predvsem vodo.

Sano je Arabska liga izbrala leta 2004 za arabsko prestolnico kulture. Leta 2008 je bila dokončana gradnja Saleh džamije, ki sprejme več kot 40.000 vernikov.