Arabska karavana s sužnji iz Afrike pri prečkanju Sahare (gravura iz 19.-tega stoletja)

 

Beni Isguen, sveto mesto obdano z debelimi zidovi v alžirski Sahari.

Med neolitikom, pred nastopom dezertifikacije, okoli 9500 pred našim štetjem je bil osrednji Sudan bogato okolje, v katerem je živela velika populacija in ki segala preko tega, kar je sedaj neplodna puščava, primer Wadi el-Qa'ab. Kjer od 5. tisočletja pr. n. št. živijo ljudje, je zdaj Nubija, takrat je nastala "kmetijska revolucija", živeli so urejen življenjski slog z domačimi živalmi in rastlinami. Saharska skalna umetnost goveda in lovcev kaže na prisotnost kulta goveda, tistega, ki ga še danes najdemo v Sudanu in drugih pastoralnih družbah v Afriki [1]. Nabta Playa megaliti so očitni primeri, verjetno znani prvi na svetu, arhaeo-astronomskih naprav, ki so starejše od Stonehengea okoli 2.000 let.[2] Taka kompleksnost, kot je bila ugotovljena v Nabta Playa in različne ravni oblasti izražene v tedanji družbi, so bile verjetno osnova za strukturo tako neolitske družbe v Nabta kot starem kraljestvu Egiptu.[3]

Od 6000 pr. n. št. so predinastični Egipčani v jugozahodnem delu Egipta redili govedo in gradili večje stavbe. Organizirani in stalno naseljeni so sredi 6. tisočletja pr. n. št. pridelovali žito in se ukvarjali z živinorejo. Kovinski predmeti so nadomestili predhodnike iz kamna. Strojenje živalskih kož, lončarstvo in tkanje je bilo običajno. Obstajajo znaki sezonske ali le začasne zasedbe Al Fajuma v 6. tisočletju pr. n. št. z dejavnostmi pridelave hrane, ribolovom, lovom in nabiranjem hrane.[4] Pogosto se pojavljajo kamnite osti, noži in strgala iz tega obdobja. V grobovih so našli keramiko, nakit, opremo za kmetovanje in lov in izbrano hrano, vključno suho meso in sadje. Zdi se, da so pokopi v puščavskih okoljih povečali egiptovske obrede ohranjanja, mrtvi so bili pokopani obrnjeni proti zahodu.[5]

Od 3400 pred našim štetjem je bila Sahara, zaradi zmanjšane količine padavin in višje temperature, ki so posledica premika Zemljine orbite, suha kot je danes. Postala je v veliki meri neprehodna za človeka, naselja so se v glavnem osredotočila okoli številnih oaz in ob Nilu. Znano je, da je šlo v poznejših obdobjih le malo trgovine ali drugega poslovanja skozi notranjost, edina večja izjema je bila dolina Nila. Nil pa je bil neprehoden na več kataraktih, zaradi česar sta bila trgovina in stiki težja za ladje.

Prebivalci Fenicije, katerih civilizacija se je razcvetela od 1200-800 pred našim štetjem, so ustvarili konfederacijo kraljestev po celotni Sahari do Egipta. Naselili so se ob sredozemski obali, kot tudi v Sahari, med ljudmi antične Libije, ki so bili predniki ljudi, ki govorijo berberske jezike v Severni Afriki in današnji Sahari, vključno Tuaregi centralne Sahare.

 

Azalai, karavana s soljo. Francoski poročevalec je leta 1906 v karavani naštel 20.000 kamel.

Feničansko pisavo so sprejeli starodavni Libijci severne Afrike in Tifinagh (berberska latinska pisava) se danes še vedno uporablja med berbersko govorečimi Tuaregi, vodiči kamel, osrednje Sahare.

Nekje med 633 in 530 pred našim štetjem je Hanno Navigator, kartažanski raziskovalec, bodisi uveljavil ali okrepil feničanske kolonije v Zahodni Sahari, toda vse antične ostaline so izginile praktično brez sledu.

500 pred našim štetjem so prišli v puščavo Grki. Grški trgovci širijo posel vzdolž vzhodne obale puščave in ustanavljajo kolonije trgovanja vzdolž Rdečega morja. Kartažani so raziskali atlantsko puščavsko obalo, vendar je vrtinčenje vode in pomanjkanje trgov imelo za posledico neprisotnost južneje od današnjega Maroka. Centralizirane države so tako obkrožale puščavo na severu in vzhodu; ostala je bilo izven nadzora teh držav. Napadi nomadskih berberskih ljudi iz puščave so bila stalna skrb tistih, ki so živeli na robu puščave.

 

Tržnica na Glavnem trgu v Ghardaïaji (1971).

Urbana civilizacija Garamanti je nastala okoli 500 pred našim štetjem v osrčju Sahare, v dolini, ki se zdaj imenuje Wadi al-Ajal v Fezzanu, v Libiji.[6] Garamanti so razvili sistem kopanja tunelov daleč v gore, zajemali fosilno vodo in jo dovajali na svoja področja. Garamanti so zrasli številčnejši in močni, osvajali so svoje sosede in zasegli številne sužnje (ki so delali na širitvi predorov). Stari Grki in Rimljani so vedeli za Garamante in jih obravnavati kot necivilizirane nomade. Vendar pa so trgovali z njimi. V njihovem glavnem mestu Garama so našli rimsko kopel. Arheologi so našli osem večjih mest in številna druga pomembna naselja na ozemlju Garamantov. Ta civilizacija je propadla po tem ko so bile izčrpane razpoložljive vodne zaloge v vodonosnikih in niso mogli več vzdrževati dodatne širitve predorov v gore.[7]

 

Zawiya (samostan) pred vhodom v Taghirt, Alžirija

Berbersko ljudstvo je zasedalo (in še vedno zaseda) velik del Sahare. Garamantski Berberi so zgradili uspešen imperij v srcu puščave.[8] Tuareški nomadi še naprej, vse do današnjih dni, živijo in se selijo čez široka prostranstva Sahare.

Bizantinsko cesarstvo je vladalo severnim obalam Sahare od 5. do 7. stoletja. Po muslimanskem osvajanju Arabije (Arabskega polotoka) in muslimanski osvojitvi Severne Afrike, se je začel v sredini 7. do zgodnjega 8. stoletja, islamski vpliv hitro širiti po Sahari. Do konca leta 641 je bil celoten Egipt v muslimanskih rokah. Trgovina čez puščavo se je okrepila. Pomembna trgovina s sužnji je prečkala puščavo. Ocenjeno je bilo, da so med 10. in 19. stoletjem okoli 6.000 do 7.000 sužnjev vsako leto prepeljali na sever. [45]

Ta trgovina prek Sahare je trajala več stoletij, do razvoja ladij karavel (ladij) v Evropi. Prva iz Portugalske in kmalu iz vse zahodne Evrope, so jadrali okoli puščave in zbirali sredstva iz virov v Gvineji. Sahara je hitro postala nepomembna.

V 16. stoletju je severni rob Sahare, kot so obalna območja v današnji Alžiriji in Tuniziji, pa tudi nekateri deli današnje Libije, skupaj s pol-avtonomnim kraljestvom Egiptom, zasedlo Osmansko cesarstvo. Od leta 1517 je bil Egipt pomemben del Osmanskega cesarstva, lastništvo, ki je zagotovilo Turkom nadzor nad dolino Nila, vzhodnega Sredozemlja in Severne Afrike. Korist od Osmanskega cesarstva je bila svoboda gibanja za državljane in blago. Trgovina je izkoriščala Osmanske kopenske poti, skrbela za začimbe, zlato in svilo iz vzhoda, proizvode iz Evrope in sužnje in zlato iz Afrike. Arabščina se ostala kot lokalni jezik, islamska kultura se je precej okrepila. Sahel in južne saharske regije so postale sedež številnih neodvisnih držav ali gostujočih Tuareških klanov.

Evropski kolonializem se je v Sahari začel v 19. stoletju. Francija je osvojila Otomansko Alžirijo leta 1830, francoska oblast se je širila južno od Alžirije in vzhodno od Senegala v zgornji Niger, na območja današnje Alžirije, Čada, Malija, tedaj Francoski Sudan, vključno Timbuktu, Mavretanije, Maroka (1912), Niger in Tunizija (1881). Do začetka dvajsetega stoletja se je trans-saharska trgovina opazno zmanjšala, ker se je blago prevažalo z bolj sodobnimi in učinkovitimi sredstvi, kot so letala, ne pa čez puščavo.[9]

Francoska kolonialni imperij je bil prevladujoč v Sahari. Ustanovili so redne letalske povezave iz Toulousa (HQ slovi Aeropostale) do Orana in čez Hoggar do Timbuktuja in zahodno proti Bamaku in Dakarju, kot tudi trans saharske avtobusne prevoze, ki jih je izvajala La Companie Transsaharienne (est. 1927).[10] Izjemen film dokumentira prvo prečkanje znanega letalca kapitana René Wauthierja z velikim konvojem tovornjakov iz Alžira do Čada čez Saharo.[11] Egipt pod Mohamedom Alijem in njegovimi nasledniki, je osvojil Nubijo leta 1820-22, ustanovil Kartum leta 1823 in osvojil Darfur leta 1874. Egipt, vključno s Sudanom, je postal britanski protektorat leta 1882. Egipt in Velika Britanija sta izgubila nadzor nad Sudanom iz leta 1882 do leta 1898, kot posledica Mahdi vstaje. Po zajemu britanskih vojakov leta 1898 je Sudan postal Anglo-egiptovski kondominij.

Španija je zajela današnjo Zahodno Saharo po 1874, čeprav Rio del Oro ostal večinoma pod vplivom Tuaregov. Leta 1912 je Italija prevzela dele, kaj naj bi se imenovali Libija, od Turkov. Za spodbujanje rimskokatoliške vere v puščavi, je papež Pij IX. imenoval delegata apostolske Sahare in Sudana leta 1868; kasneje v 19. stoletju je bila njegova pristojnost reorganizirali se v Apostolski vikariat Sahara.

 

Naravni most v jugovzhodni Libiji.

 

Sahara danes.

Egipt je postal neodvisen od Britanije leta 1936, čeprav je Anglo-egiptovska pogodba 1936 dovoljevala Britaniji voditi čete preko Egipt in ohraniti britansko-egiptovski kondominij v Sudanu. Britanske vojaške sile so bile leta 1954 umaknjene.

Večina saharskih držav je dosegla neodvisnost po drugi svetovni vojni: Libija leta 1951, Maroko, Sudan in Tunizija leta 1956, Čad, Mali, Mavretanija in Niger leta 1960, in Alžirija leta 1962. Španija se je umaknila iz Zahodne Sahare v letu 1975, nato je bila razdeljena med Mavretanijo in Maroko. Mavretanija se je umaknila leta 1979, Maroko še naprej drži to ozemlje.

V obdobju po drugi svetovni vojni so številni rudniki in skupnosti razvijali izkoriščanje naravnih virov v puščavi. To so velika nahajališča nafte in zemeljskega plina v Alžiriji in Libiji in velika nahajališča fosfatov v Maroku in Zahodni Sahari.

Številne trans-afriške ceste so bile predvidene čez Saharo, vključno cesta Kairo-Dakar vzdolž atlantske obale, cesta Trans-Sahara od Alžira na Sredozemlju do Kano v Nigeriji, cesta Tripoli - Cape Town od Tripolija v Libiji do N'Djamene v Čadu in cesta Kairo - Cape Town, ki bi sledila Nilu. Vsaka od teh cest je le delno zgrajena, z znatnimi vrzelmi in neasfaltiranimi odseki.