Bernina je tisočletja stara povezava prav tako tisočletja stare kulturne krajine zgornjega Engadina okoli St. Moritza in z dolino Valtellina. Tako so številne najdbe ne le v St. Moritzu, ki datirajo v bronasto dobo, ampak tudi na drugi strani Bernine, v Valtellini. Med drugim so v Tegliu, rimski Tillium, ki je verjetno Valtellina, Val Tillium, ki ji je dal ime, številni neolitski menhirji z enigmatičnimi okraski, kot so bili najdeni v velikem delu Evrope. Iz teh najdb lahko sklepamo, da se je že v prazgodovini čez Bernino odvijal promet, ki se je povečal v rimskih časih. Kljub temu pa Bernina nikoli ni bila med bolj pomembnimi prelazi. Vzpon se je začel v visokem srednjem veku, v poznem srednjem veku, pa je prelaz pridobil določen pomen tudi za trgovino. Kljub temu pa je bila Bernina vedno v senci sosednjih prelazov kot sta prelaz Maloja ali Ofenpass.

 

Topografski atlas Švice, 1877

Prelaz je edina zares dobra povezava [1] in zato glavna arterija med Engadinom in Valtellino. V nasprotju s prelazoma Septimer in Splügen ima obrobno lego in slabši položaj, zato čez Bernino nikoli ni potekala čezalpska tranzitna pot evropskega pomena. Za vzdrževanje so bile odgovorne občine; manjšo vlogo je imela Porten (prevozniška zadruga). Topografsko ugodna regionalna povezava je bila bolj pomembna, ko je zavezništvo Tri lige leta 1512 osvojilo Valtellino in tako zmagalo nad Beneško republiko kot mejno sosedo. Okoli leta 1550 je Francija uvedla stalno kurirsko službo med Lyonom in Benetkami preko prelazov Albula, Bernina in Aprica.

Strogo gledano je prelaz Bernina sestavljen iz dveh vzporednih poti, ki vodita na jug v Val Laguné ali v dolino Cavaglia; Armon Planta predlaga imenovanje smeri Bernina vzhod in Bernina zahod. Katera pot je bila boljša se je večkrat spremenilo, odvisno od sezone, snežnih razmer in trenutnega stanja ceste. Krajša je zahodna pot, ki teče dalj časa nad gozdno mejo in je zato bolj občutljiva na plazove in snežne zamete. Podatki kažejo da je bila zahodna pot razširjena leta 1552, vzhodna pa leta 1645. Po letu 1729 in 1779 so zaradi hudih snežnih plazov zahodno pot prepovedali uporabljati v zimskem času. Glavno transportno blago, ki so ga vozili z mulami je bilo vino in žito na sever in govedo in sir na jug. Zgodovinska mulovodna postaja je bil zaselek La Rosa na južni strani prelaza.

Ko se je leta 1842 začela gradnja ceste, so se odločili za traso Bernina-vzhod; glavni inženir je bil Rudolf Albertini (1821-1896) iz Zuoza. Leta 1865 je bilo delo končano in nekoliko zahodno od sedla, na 2307 m, zgrajen tudi hospic. Cesto so od takrat večkrat razširili in obnovili in je od leta 1965 odprta skozi vse leto, čeprav leži sneg na prelazu približno osem mesecev na leto. Tako je prelaz Bernina eden najvišjih vse leto odprtih prelazov v Alpah.