Praški grad 1607

 

Praški grad 1870

 

Vladislavova dvorana

Zgodovina gradu sega v leto 870 z gradnjo prve obzidane stavbe, cerkve device Marije. Bazilika svetega Jurija in bazilika svetega Vida sta bili ustanovljeni pod vladavino Vratislava in njegovega sina svetega Vaclava v prvi polovici 10. stoletja.

Prvi samostan na Češkem je bil ustanovljen na gradu poleg cerkve svetega Jurija. Romanska palača je bila zgrajena v 12. stoletju. V 14. stoletju je bila pod vladavino Karla IV. kraljeva palača prezidana v gotskem slogu in grajske utrdbe okrepljene. Namesto rotunde in stolnice svetega Vida so začeli graditi mogočne gotske cerkve, ki so bile dokončane skoraj šest stoletij pozneje.

Med husitskimi vojnami in v naslednjih desetletjih grad ni bil naseljen. Leta 1485 je češki kralj Vladislav II. Madžarski – Jagelonski začel obnovo gradu. Kraljevi palači je bila dodana masivna Vladislavova dvorana (zgradil jo je Benedikt Rejt). Novi obrambni stolpi so bili zgrajeni tudi na severni strani gradu.

Leta 1541 je požar uničil velik del gradu. Habsburžani so dodali nekaj novih stavb v renesančnem slogu. Ferdinand I. Habsburški je zgradil Belvedere kot poletno palačo za svojo ženo Ano. Rudolf II. je uporabljal praški grad za svoje glavno prebivališče. Zgradil je severno krilo palače s špansko dvorano, v kateri so razstavljene njegove dragocene umetniške zbirke.

Druga praška defenestracija leta 1618 je bila začetek češkega upora. V vojnah je bil grad poškodovan in slabem stanju. Velik del zbirke Rudolfa II. so izropali Švedi leta 1648 v bitki za Prago (1648), ki je bila končno dejanje tridesetletne vojne.

Zadnja večja obnova gradu je bila pod cesarico Marijo Terezijo v drugi polovici 18. stoletja. Po njeni abdikaciji leta 1848 in nasledstvu njenega nečaka Franca Jožefa na prestolu je nekdanji cesar Ferdinand I. na gradu našel svoj dom.

Leta 1918 je grad postal sedež predsednika nove Češkoslovaške republike T. G. Masaryka. Nova kraljeva palača in vrtovi so bili obnovljeni pod vodstvom slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. V tem obdobju je bila končana tudi stolnica svetega Vida (28. septembra, leta 1929). Prenovo je leta 1936 nadaljeval Plečnikov naslednik Pavel Janak.

15. marca 1939, kmalu po prihodu nacističnega režima, ko je močno oborožen nekdanji češki predsednik Emil Hácha (ki je doživel srčni napad med pogajanji) predal svoj narod Nemcem, je Adolf Hitler preživel noč v praškem gradu, "ponosno je kazal svojo novo posest". [1] Med nacistično zasedbo Češkoslovaške v drugi svetovni vojni je grad postal sedež Reinharda Heydricha, guvernerja Češke in Moravske. 27. maja 1942, manj kot leto dni po prevzemu oblasti, so Heydricha napadli v Britaniji usposobljeni slovaški in češki komandosi, ko se je peljal na grad. Umrl je zaradi ran (ki so se okužile) čez teden dni. [2] Nacisti so izvedli krute represalije.

Po osvoboditvi Češkoslovaške so bili v gradu uradi komunistične češkoslovaške vlade; delno so predelali Plečnikove prostore. Med žametno revolucijo se je Aleksander Dubček, vodja Češkoslovaške, v praški pomladi pojavil na balkonu s pogledom na Venčeslavov trg in slišal množice protestnikov, ki so kričali: "Dubček na grad!" Silili so ga, naj prevzame mesto predsednika države na praškem gradu, kar je sprejel in imel rezidenco za simbol demokratične svobode.

Ko se je Češkoslovaška razdelila na Češko in Slovaško, je grad postal sedež vodje države nove Češke republike. Kot je Masaryk prosil Plečnika, je predsednik Václav Havel prosil Bořka Šipka, naj bo arhitekt pokomunistične Prage in na gradu prenovi, kar je potrebno, zlasti slikarsko galerijo.