Zgodovina

Prvo glavno mesto Perzijskega cesarstva iz dinastije Ahemenidov je bilo Pasargad. Okoli leta 512. pr. n. št. je kralj Darej Veliki začel z zgradnjo velikega kompleksa palač Perzepolis, ki sta ga kasneje dograjevala njegov sin Kserks I. in vnuk Artakserks I., administrativna središča Perzijskega cesarstva pa so bila v tistem času Suza, Babilon in Ekbatana. Perzepolis je imel ceremonialno vlogo glavnega mesta, v katerem se je slavilo perzijsko novo leto. Glede na to, da je bil zgrajen v gorskem okolju, Perzepolis ni bil preveč ugoden za stalno prebivanje, zato so ga uporabljali v glavnem spomladi. Leta 330. pr. n. št., v času azijskih osvajanj, je Aleksander Makedonski osvojil in uničeval mesto, zaradi česar je v Kserksovi palači izbruhnil požar, ki je uničil večino kompleksa. Zgodovinarji to dejanje opisujejo kot maščevanje Grkov v makedonski vojski za perzijsko rušenje Aten v času grško-perzijskih vojn. Od leta 316. pr. n. št. je imel Perzepolis še naprej vlogo glavnega mesta v okviru novih helenističnih kraljestev, nastalih po Aleksandrovi smrti. Od dobe dinastije Selevkidov je pomen mesta upadal, saj je v 3. stoletju bližnje mesto Istahr postalo središče Sasanidskega cesarstva.

Gradnja

Po tem, ko je nadaljeval Kirovo gradnjo Pasargada in urejevanje Suze, se je Darej Veliki odločil za gradnjo novega glavnega mesta, kar pogosto razlagajo kot poskus, da bi Perzepolis povezovali z njegovim imenom, podobno kot Pasargad povezujejo z imenom Kira Velikega.

Novo mesto naj bi bilo imelo politično in ceremonialno vlogo, saj so v okolici mesta našli številne zapise, ki govorijo o legitimnosti vladavine Dareja Velikega. Ta je prišel na oblast tako, da je zamenjal uzurpatorja Smerdisa, ki se je predstavljal kot brat Kambiza II. Monumentalna palača in okoliški vrtovi kompleksa so zgrajeni po vzoru Kirove palače v Pasargadu. Babilonski zapisi navajajo, kako je bil Pasargad zelo aktivno urbano in gosto naseljeno središče Perzijskega cesarstva, ki je imelo odlične trgovske odnose z babilonskimi mesti.[1] Zgodovinar Pierre Briant opisuje, kako je bila v času gradnje Perzepolisa ustavljena vsa gradnja v Pasargadu in Suzi, saj naj bi bila vsa sredstva mobilizirana za gradnjo nove metropole. Navaja tudi, kako naj bi novo glavno mesto simboliziralo »ponovno rojstvo Perzijskega cesarstva«.[2] Darej je za lokacijo kompleksa izravnal nadvišan del doline na jugozahodni brežini gore Kuh-e Rahmat, ki je od tedaj dalje postala simbol ahemenidske dinastije. Darej je zgradil svojo palačo, Apadano, zakladnico in mestno obzidje, težko pa je določiti, kdaj je bila posamezna zgradba končana. Eden od dokazov, ki lahko nakaže kronologijo gradnje, je zapis iz leta 509 pr. n. št., ki omenja izgradnjo obzidja.

Gradnjo posameznih objektov so končali njegovi nasledniki.[3] Primer: njegov sin Kserkses I. je dodal na severu kompleksa Vrata vseh narodov, svojo palačo Hadish, mogoče celo tripilon. Kserksov sin Artakserks I. leta 460. pr. n. št. je dodal garnizijo, svojo palačo in končal Dvorano sto stebrov.[4] Nekateri objekti so ostali nedokončani: romarska pot in »nedokončana vrata« na severu kompleksa, ki jih pripisujejo Artakserksu III.[5] Kasnejši so tudi zidovi v severovzhodne gore vrezanih dveh kraljevskih grobnic in ena nedokončana, ki jo pripisujejo Dareju III.

Za razliko od mnogih drugih monumentalnih zgradb antične dobe, kot sta Partenon v Grčiji ali Kolosej v Rimu, Perzepolisa niso gradili sužnji, temveč plačani delavci iz vseh dežel cesarstva: Babilonije, Karije, Jonije, Asirije, Egipta itd.[6]

Obdobja gradnje se delijo na pet dob:[7]

1. Darejeva doba (518. pr. n. št.–490. pr. n. št.)Terasa kompleksa Apadana (sprejemna dvorana) Zakladnica Mestno obzidje2. Doba Dareja Velikega in Kserksesa I. (490. pr. n. št.–486. pr. n. št.)Tachara ali Taçara (Darejeva palača) Monumentalno (vzhodno) stebrišče Vrata vseh narodov Severno stebrišče3. Doba Kserksesa I. (486. pr. n. št. –465. pr. n. št.)Hadish (Kserksova palača) Harem Tripilon Palača D4. Doba Artakserksa I. (465. pr. n. št.–424. pr. n. št.)Dvorana sto stebrov Artakserksova palača Garnizija 5. Doba Artakserksa II., Artakserksa III. in Dareja III. (424. pr. n. št–330. pr. n. št.)Grob Artakserksa II. Palača Artakserksa III. Dvorana 32 stebrov Grob Artakserksa III. Romarska pot Nedokončana vrata Nedokončana grobnicaUničenje

Geografsko zaščiten v središču Perzijskega cesarstva kompleks Perzepolisa ni imel dobre obrambe. Vznožje gore Kuh-e Ramat predstavlja slabo točko, ker je na vzhodu blag padec, ki ni primeren za obrambo, zato je bil ta del zaščiten z zidovi in stolpi.[8] Uničenje Perzepolisa v letu 330. pr. n. št. večinoma pripisujejo Aleksandru Velikemu, kar v svojih delih navajajo antični zgodovinarji Plutarh, Diodor iz Sicilije in Kvint Kurcij Ruf. Nekatere arheološke najdbe so podkrepile njihove navedbe, nekateri novejši zgodovinarji pa temu oporekajo.

Razlogi za uničenje Perzepolisa so še naprej predmet zgodovinskih razprav. Antični zgodovinarji trdijo, da je Aleksander zažgal Perzepolis, ko je bil pijan, k temu pa naj bi ga nagovorila grška hetera (prostitutka). Baklo je vrgel v Kserksovo palačo (Hadish) in s tem maščevanjem za Kserksov požig Aten med grško-perzijskimi vojnami zadovoljil grške zaveznike. To zgodbo naj bi dokazovale tudi arheološke najdbe v Kserksovi palači in bližnjem tripilonu, ki naj bi bile bolj poškodovane kot ostali kompleks.[9]

Moderni zgodovinarji požig Perzepolisa pripisujejo Aleksandrovi želji, da bi na simboličen način pokazal konec perzijske dominacije v regiji.[10] Starodavni spisi iz helenistične dobe navajajo, da se je Aleksander Veliki kasneje kesal in menil, da je bilo to slab političen primer.[11]

Prvi obiski ruševin

Ruševine so poznali Sasanidi pod imenom »st stwny« (sto stebrov), od 13. stoletja pa kot Chehel minar (štirideset stebrov). Današnje ime Takht-e Jamshid (Džamšidov prestol) kaže na mitološkega junaka Džamšida. Lokacija je postala zanimiva za mnoge obiske zahodnjakov med 13. in 18. stoletjem:

Leta 1318 je misijonar Sv. Odorik iz Pordenoneja na poti proti Kitajski obiskal Chehel minar, ne da bi stopil na ruševine. To smatrajo za prvi evropski obisk Perzepolisa. Stoletje in pol kasneje je še en popotnik iz Mljeta (Giosafat Barbaro) obiskal ostanke Perzepolisa. Portugalski misijonar Antonio de Gouvea je obiskal ruševine leta 1602 in v svojih zapisih opisal klinopis in »živali s človeškimi glavami«. Španski veleposlanik Don Garcia de Silva y Figueroa pri perzijskrm šahu Abasu I. je opisal ruševine v pismu iz leta 1619 in na osnovi grških besedil pojasnil zvezo med Perzepolisom in Chehel minar. Med letoma 1615 in 1626 je Rimljan Pietro Della Valle obiskal mnoge vzhodne dežele in prepisoval klinopis, ki so ga kasneje dešifrirali. Angleža Anglais Dodmore Cotton in Sir Thomas Herbert sta od leta 1628 do 1629 potovala po vzhodu s ciljem dešifriranja starodavnih pisav. Med letoma 1664 in 1667 sta Perzepolis obiskala Francoza Jean Thévenot in Jean Chardin. Thévenot je v svojem delu »Voyage au Levant« (Potovanje po Levantu) napačno sklepal, da so ruševine premajhne, da bi služile kot palača perzijskim kraljem, Chardin pa je jasno identificiral objekte v kompleksu. Leta 1694 je Italijan Giovanni Francesco Gemelli-Carreri izmeril in zabeležil vse dimenzije ruševin in proučeval starodavne napise. Nizozemec Cornelis de Bruijn je leta 1704 obiskal in raziskoval ruševine Perzepolisa; leta 1711 je objavil knjigo Reizen over Moskovie, door Persie en Indie, leta 1718 pa Voyages de Corneille le Brun par la Moscovie, en Perse, et aux Indes Occidentales.Arheološke ekspedicije

V 19. in 20. stoletju je naraščalo število znanstvenih odprav v Perzepolis:

Sredi 1820-ih britanski veleposlanik John Macdonald Kinneir delno izkopava palačo Artakserksa I. - prvo sfingo. Leta 1840 in 1841 se slikar Eugene Flandin in arhitekt Pascal Coste pridružita veleposlaništvu Francije in večkrat obiščeta ruševine u Perziji, tudi Perzepolis. Prve raziskave so bile izvedene leta 1878, ko je Motamed-Od Dowleh Farhad Mirza, guverner province Fars, odkopaval Dvorano sto stebrov. Kmalu zatem, Francoza Charles Chipiez in Georges Perrot izvajata veliko raziskovanje lokacije. Temeljito proučita arhitekture odkopanih ruševin in odpadkov, Chipiez začne delati prve poznane rekonstrukcije palač in spomenikov iz ahemendiske dobe. Nemški učenjak Franz Stolze raziskuje arheološke lokalitete v provinci Fars in objavi rezultate leta 1882. Dva francoska arheologa, Jane in Marcel Dieulafoy izvedeta dve arheološki misiji v Perziji (1881-1882 in 1884-1886). Prva sta obiskala lokacije in v Evropo prinesla fotografije Perzepolisa ter mnogo arheoloških predmetov. Od leta 1931 do 1939 sta izkopavanja vodila Nemca Ernst Herzfeld in Frederich Erich Schmidt, poslal ju je Orientalni institut univerze v Chicagu. Tekom 1940-ih, Francoz Andre Godard in Iranec A. Sami nadaljujeta izkopavanja s pooblastilom Iranskega arheološkega zavoda (MRS). Kasnejše raziskave je opravil Iranski arheološki inštitut pod vodstvom Alija Tajvidija. V sodelovanju z italijanskim raziskovalcem Giuseppe Ann Britt Tilia iz Italijanskega inštituta za Orient odkrijejo dve novi palači, ki sta bili kasneje pripisani Achaemenidskima vladarjema Artakserksu I. in Artakserksu III.

Vsi objekti Perzepolisa še danes niso odkriti in določeni. Nekatere od teh so ruševine pri Hadishu in Taçari, katerih poreklo še ni določeno.[5]

Moderna doba

Leta 1971 je pred kompleksom Perzepolisa potekala razkošna parada v sklopu praznovanja 2500 letnice monarhije v Iranu, ki jo je priredil zadnji iranski šah Mohamed Reza Pahlavi. Na ceremoniji je sodelovalo več kot 200 državnikov iz celega sveta, tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito s soprogo Jovanko. Proslava naj bi bila šahov poskus da opraviči legitimnost svoje oblasti po tem, ko je leta 1953 prišel na oblast z državnim udarom. Stroški proslave so se gibali med 22 in 200 milijoni ameriških dolarjev in financirali na račun drugih projektov socialnega značaja, zaradi česar so izbruhnili neredi po celem Iranu in ki jih je šah brutalno zadušil.[12] Nova arheološka raziskovanja so pokazala kako je ta ceremonija poškodovala ostanke kanalov in vrtov v okolici Perzepolisa.

Danes Perzepolis sodi v občutljivi okoliš, ki ga lahko ogrozi vsaka človeška aktivnost. Lokacija ni direktno ogrožena od izpušnih plinov, saj se vejča urbana mesta, kot Širaz, nahajajo na oddaljenosti 70 km, obstoja pa nevarnost od uporabe kemikalij v poljedelstvu v dolini ob dnu kompleksa. Program za zaščito lokacije zaradi erozije je omejil število obiskovalcev, nad občutljivimi zgradbami, kot je vzhodno stebrišče Apadane so postavli nadstrešek zaradi zaščite od atmosferilij. Veliko skrb za usodo Perzepolisa so pokazali mnogi strokovnjaki zaradi gradnje jezu Sivand nedaleč od Pasargada, ki se nahaja 43 km od Perzepolisa. Čeprav strokovnjaki trdijo, da nivo vode ne bo poškodoval arheološkega najdišča, so arheologi zaskrbljeni tudi zaradi povečanja vlažnosti zaradi umetnega jezera. Ministri energetike trdijo da se temu lahko izognejo s kontroliranjem nivoja jezera.[13] Izgradnja jezu se je začela 19. aprila 2007. Razen jezu strah povzroča tudi gradnja železniške proge nekoliko kilometrov od Perzepolisa in Nakš-e Rustama, za kar nekateri menijo, da bodo vibracije poškodovale nahajališče. Zaradi bogatih arheoloških nahajališč in velikega razvoja prometne mreže, neredko prihaja do konfliktov med iranskim ministrstvom kulturne dediščine in prometa.

Perzepolis je bil leta 1979 uvrščen na seznam Svetovne dediščine pri UNESCO-u po kriterijih 1., 3. in 4., zato na kompleksu niso dovoljene nikakršne modifikacije.[14]

↑ Pierre Briant, str. 99. ↑ Pierre Briant, str. 182. ↑ Pierre Briant, str. 181. ↑ Pierre Briant, str. 590. ↑ 5,0 5,1 Werner F. Dutz & Sylvia A. Matheson, str. 71. ↑ Georges Cameron, »Ploščice iz zakladnice v Perzepolisu«, Izdaja Orientalnega inštituta, Chicago (1948.) ↑ Marco Prins & Jona Lendering, Persepolis, Livius.org (pridobljeno 11. maja 2009) ↑ Werner F. Dutz & Sylvia A. Matheson, str. 12. ↑ Werner F. Dutz & Sylvia A. Matheson, str. 73. ↑ I. Alexandre et Aristote ; destruction de Thèbes (333), Mediterranee-Antique.info ↑ Pierre Briant, str. 871. ↑ Iran to rebuild spectacular tent city at Persepolis (Guardian.co.uk) ↑ Date of Sivand Dam Inundation Not Yet Agreed Upon (CHNpress.com) ↑ Council Moots Persepolis Museum Development (Iran Daily)