Mont Saint-Michel je bil uporabljen v šestem in sedmem stoletju kot trdnjava Armoricanov, galsko-rimskega ljudstva in moč proti Frankom, kar bi pomenilo konec trans-kanalske kulture, ki je ostala po odhodu Rimljanov v letu 460. Od približno petega do osmega stoletja je Mont Saint-Michel pripadal ozemlju Nevstrijw, v začetku devetega stoletja pa je bilo pomembno mesto za pohode po Nevstriji.

 

Znotraj obzidja Mont Saint-Michel

Pred gradnjo prvega samostana v 8. stoletju, se je otok imenoval Mont Tombe (latinsko: tumba). Po legendi se je nadangel Mihael pojavil leta 708 sv. Aubertu, škofu Avranchesa in ga poučil, naj zgradi cerkev na skalnatem otočku. Aubert je večkrat prezrt nadangelov pouk, dokler ni Mihael zažgal luknjo v škofovi lobanji s prstom. [1]

Ker ni mogel braniti svojega kraljestva pred napadi Vikingov, je kralj Frankov dodelil polotok Cotentin in Avranchin, vključno z Mont-Saint-Michelom Bretoncem leta 867, v skladu s pogodbo iz Compiègneja. To je zaznamovalo začetek kratkega obdobja bretonske posesti Monta. V resnici ta zemljišča in Mont Saint-Michel nikoli niso bila zares vključena v vojvodino Bretanjo in ostala neodvisna škofija v novoustanovljeni bretonski nadškofiji Dol. Ko je bil Rollo potrjen kot nadškof v Rouenu, so te postale tradicionalne izpostave Rouenske nadškofije.

Mount je znova pridobil strateški pomen leta 933, ko je Viljem I. Normandijski (Guillaume Longue-Épée) priključil Cotentinski polotok od oslabelih bretanskih vojvod. Tako je postala gora dokončno del Normandiji in je upodobljena na Tapiseriji iz Bayeuxa, ki obeležuje normansko osvojitev Anglije leta 1066. Harold, grof iz Wessexa na sliki na tapiseriji rešuje dva normanska viteza iz živega peska v plimi na ravnici v boju z Conanom II., vojvodom Bretanje. Normansko vojvodsko pokroviteljstvo je financiralo spektakularno zgradbo opatije v poznejših stoletjih.

 

Tapiserija iz Bayeuxa, 16 in 17 scena: Viljem in Harold pri Mont Saint-Michelu (zgoraj v sredini); Harold rešuje viteze iz živega peska

Leta 1067 je samostan Mont Saint-Michel dal svojo podporo vojvodi Viljemu Normandijskemu v njegovem zahtevku za prestol Anglije. To je bilo nagrajeno s posestvom in zemljišči na angleški strani Rokavskega preliva, vključno z majhnim otokom ob jugozahodni obali Cornwalla, ki je bil narejen po vzoru na Mount in postal normanski samostan z imenom St Michael Mount, Penzance.

 

Topovi, ki jih je zapustil Thomas de Scales na Mont Saint-Michel 17. junija 1434. Trenutno je na ogled samo drugi top, tisti bližje zidu, v notranjosti vhoda za zunanjim zidom.

Med stoletno vojno je Anglija ponavljala napade na otok, vendar ga ni mogla osvojiti zaradi dobre utrjenosti opatije. Anglija je sprva oblegala Mont leta 1423-1424, nato pa še 1433-1434 z angleškimi silami pod poveljstvom Thomas Scalesa. Dva železna topova še vedno spominjata na obleganje mesta. Znana sta kot les Michelettes. Odločen odpor Mont Saint-Michela je navdihnil Francoze, še posebej, Ivano Orleansko.

Ko je leta 1469 Ludvik XI. Francoski ustanovil red sv. Mihaela, je bilo predvideno, da bi samostanska cerkev na Mont Saint-Michel postala kapela tega reda, a zaradi svoje velike oddaljenosti od Pariza, ta njegov namen ni bil uresničen.

Bogastvo in vpliv opatije se je razširil na številne hčerinske ustanove, tudi na St. Michael's Mount v Cornwallu. Njegova priljubljenost in ugled kot središče romanja je upadla z reformacijo in v času francoske revolucije je bilo v njem komaj kaj menihov. Samostan je bil zaprt in spremenjen v zapor, najprej za nasprotnike republikanskega režima. Sledili so odmevni politični zapornik. Leta 1836 so vplivni državljani, med drugim tudi Victor Hugo, sprožili kampanjo za ponovno vzpostavitev tega, kar je bilo videti kot nacionalni arhitekturni zaklad. Zapor je bil dokončno zaprt leta 1863 in leta 1874 Mount razglašen za zgodovinski spomenik. Mont Saint-Michel in njegov zaliv je bil dodan na seznam Unescove svetovne dediščine leta 1979 kot kulturno, zgodovinsko in arhitekturno pomemben, kot tudi zaradi človeškega ustvarjanja in naravne lepote.

 

Tloris gore, Eugène Viollet-le-Duc

V 11. stoletju je bil Guglielmo da Volpiano (junij/julij 962 – 1. januar 1031), italijanski arhitekt, ki je zgradil opatijo Fécamp v Normandiji, izbran od Riharda II. Normandijskega, kot izvajalec gradbenih del. Zasnoval je romansko samostansko cerkev, z drznim transeptom na vrhu hriba. Imela naj bi številne podzemne grobnice in kapele, ki naj bi zgrajene nadomestile mase, potrebne za podlago za podporno konstrukcijo, kot jo lahko vidimo danes. Danes je Mont Saint-Michel videti kot stavba romanske arhitekture. Robert de Thorigny, velik podpornik Henrika II. Angleškega (ki je bil tudi vojvoda Normandije), je okrepil strukturo stavb in v 12. stoletju zgradil glavno fasado cerkve. Leta 1204 je Guy De Thouars, regent vojvodie Bretanje, kot vazal kralja Francije oblegal Mount. Po tem, ko je zažgal vasi in pobil prebivalstvo, se je moral umakniti pred mogočnimi stenami opatije. Na žalost se je ogenj razširil na stavbe in strehe in jih poškodoval. Zgrožen nad krutostjo in izsiljevanjem svojega bretonskega zaveznika, je Filip Augustus ponudil opatu Jordanu donacijo za izgradnjo novega gotskega arhitektonskega sklopa, ki mu je bil dodan tudi refektorij in križni hodnik. [2]

Karel VI. Francoski je zaslužen za dodajanje večjih utrdb na opatijski gori, gradnjo stolpa, zaporednih dvorišč in krepitev okopov.